Komentarjev na OSTATI DOMA

By: Sasa

Sasa — Sun, 09 Mar 2008 20:00:43 +0000

Ja, saj je res, da te “samo” biti mama lahko nekako odrine od sveta, dogajanja…. Ampak če si “samo” mama, si lahko še tisto, kar si želiš-jaz na primer tu in tam kaj napišem, obdelam vrt, berem… Če pa povem čisto po pravici, moram pa kljub veliki družini tudi jaz poprijeti za delo-še sreča, da rada počnem to, kar znam in me moje delo tudi izpoljnuje, no, pa seveda tudi zaradi denarja. Pravzaprav se mi velikokrat ne ljubi na kakšno prireditev, pa moram. Zaradi denarja…
Zdaj sem v fazi, ko bi bila zgolj in izklučno doma, dovolj imam vsega, ampak… Še sreča, da je moj posel tak, da nisem nekje od-do, vsak dan, ampak le kdaj pa kdaj. In se vmes lahko delam, da sem “samo” mama…

By: Tatjana

Tatjana — Sun, 09 Mar 2008 09:46:06 +0000

Jaz žal nimam izbire. Mož zasluži veliko premalo - želela sem si, da bi on delal štiri ure, pa noče. Sploh pa, tudi sama sem bila kar malo depresivna, ko sem bila doma in cel dan z otrokom. Štiri ure bi bile drugače verjetno ravno prav samo si poleg polovične plače tudi ne znam predstavljati ene “resne” službe, kjer bi lahko ob recimo 12h vstala in šla domov in pustila vse skupaj. ????

By: Karmen

Karmen — Sat, 08 Mar 2008 14:07:32 +0000

Imam štiri otroke, sem visoko izobražena in delam v poklicu (splet, računalništvo), kjer moraš biti v koraku s časom in stroko dnevno.

Poskusila sem že različne možnosti, od 4 in 6 urnega delovnika, do dela doma. In sedaj sem spet na ‘navadnem’ delovniku, a v novi službi. Ki mi je v veliko zadovoljstvo in izziv. Domov prihajam utrujena, a zelo zadovoljna in srečna. In potem sme lahko tudi boljša mama.

Zakaj, ob štirih otrocih, čutim potrebo, da delam še v službi?

Res je, najsrečnejša sem doma in stvari so pošlihtane, otroci umirjeni. Ampak nekako ne znam biti samo mama. Veliko mojih prijateljic je ostalo doma z otroki in dobro vem, kako naporen šiht je to in kako malo zadoščenja in priznanja zanj si deležen. Zelo, zelo cenim prav vsako žensko, ki se odloči tako.

Morda je to vgrajeno že vame, ampak čutim potrebo, da svoje sposobnosti in znanja uporabim tudi na drugačen način. Po pravici povedano smo se tudi navadili na določen standard (čeprav si ne privoščimo veliko, razen počitnic in vsak evro dvakrat obrnemo) in dejstvo je, da zaslužim precej več kot mož. Tretja točka, ki se zdi meni, control freakinji, pomembna pa je tudi ta, da mi zaposlitev nudi vseeno določeno socialno varnost. Če se možu kdaj kaj zgodi (bognedej), kaj bom potem sama z otroki, brez službe? V svoji biti sem takšna, da imam rada zadeve predvidljive vnaprej, takšna pač sem.

Kako sfolgam službo in otroke? Težko. A gre. Najprej dejstvo, da imava otroke skupaj z možem. Družinska logistika in organizacija je stresna iz dneva v dan, terja veliko prilagajanja, a še nikoli se ni zgodilo, da bi kakega otroka kje ‘pozabili’ ali kam ‘porinili’. Skupaj smo in družina. Kompromisi, prilagajanja, predvidevanja vnaprej in usklajevanja so naš vsakdan.

By: Benjamina

Benjamina — Mon, 03 Mar 2008 03:23:25 +0000

Tudi jaz imam tri otroke. Stari so 8 let, 6in pol ter 4 leta in pol. Prav rada bi ostala doma. Ampak saj veste kako je, kadar finance ne dovolijo. Odločili smo se za četrtega. Če nam uspe, bom po porodu delala po štiri ure. Upam, da v službi ne bo težav.
Nekateri pravijo, da se nekateri ne odločajo za več otrok, zaradi neugodne vladne politike, jaz pa menim, da so to le izgovori. Kriv je odnos družbe. Pri tretji nosečnosti sem namreč večkrat slišala podobne komentarje kot so:
Ali se vam je ponesrečilo?
Ali pa:a že spet si noseča? Pa nimate že dovolj?
Rajši ne razmišljam kakšni bodo komentarji za čatrtega… Pustimo se presenetiti…. Lep dan.

By: Andreja

Andreja — Fri, 22 Feb 2008 12:49:26 +0000

Imam tri predšolske otroke in preden sem jih imela nisem nikoli pomislila, da bi mi služba pomenila le preživetje, kot mi to sedaj. Imam univerzitetno izobrazbo, zanimivo delo, družabno okolje, ampak otroci so mi na prvem mestu. Tako sem se odločila za 4 urni delavnik in če bi imela z možem dovolj denarja, bi ostala doma. Doma smo na deželi in nič ni bolj osrečujoče kot vzgajati otroke v naravnem okolju (imam prijateljico v mestu, ki pravi, da je groza). Uživam v kuhanju, pečenju, vlaganju, šivanju… skratka, v preprostih stvareh. Veliko energije z možem porabiva na vrtu, njivi, pri zajčkih in kokoših. Otroci pa veselo sodelujejo. Ko nam je dolgčas, si poiščemo družbo, zato mi v službo ne bi bilo treba hoditi zaradi družbe.
Saši pa resnično hvala, da kot javna oseba govori o pomenu materinstva, o pomenu časa za otroke, o lepotah velikih družin. Na ta način se mogoče spreminja miselnost, da imajo otroke samo tisti, ki niso izobraženi, da je to značilnost sloja, ki se samo množi. Tako bo mogoče več ljudi doumelo, da je imeti otroke res nekaj osrečujočega in da ni bolj dinamičnega, izzivalnega in lepega poklica kot je materinstvo.

By: BRANKA

BRANKA — Mon, 11 Feb 2008 21:24:44 +0000

Služba od šestih do osemnajstih me je ubijala.Domov sem hodila samo še spat.Kljub odraslim otrokom,(dvajset in štiriindvajset let) Sem si želela ostati doma.Novi časi so prinesli - družino pozabi,samo delaj.
Sreča, da se je izteklo tako, da sem osemnajst mesecev pred upokojitvijo ostala doma. Nič ne obžalujem, v tem letu sem pridobila ogromno.Psihično sem se spočila,malo sem obiskala zdravnike, obiskujem univerzo za tretje življensko obdobje, tam se naklepetam. Družino imam pošlihtano.Mož in otroci imajo redno kosilo,vse je pospravljeno, tudi za kakšno knjigo se najde čas, hodim v naravo.Veliko klepetam z otroci.Sem za vsako meumnost.Tudi prijateljic ne zanemarjam. Frizer in pediker prideta večkrat na vrsto.Nočem biti zanemarjena, ker sem doma.Skratka uživam.ne mislite, da samo majhni otroci rabijo pozornost in nežnost, večji so več rabijo pogovorov in pozornosti. še moja mama je bolj vesela, ker večkrat pridem k njej in se ji posvečam na tak ali drugačen način.
Res je denarja malo manj, ampak odtehta miru in urejenost družine. Vsi smo se nekako umirili.

By: Saška

Saška — Sun, 10 Feb 2008 21:14:51 +0000

Se podpišem pod izjavo od mojcej.
Sicer težko sodim o situaciji z veliko otroki, ker pri nas kljub želji po veliki družini, ostajamo le pri enem dvanajstletniku.
Ja, jaz bi si po eni strani želela ostati doma, ker sem bolj kreativne narave in bi doma že počela kaj, kjer bi lahko sprostila svojo kreativnost in bila morda ob tem celo družbeno koristna :) , a vseeno mislim, da potrebujem tudi vse tisto kar nam lahko nudi tipična služba - druženje s podobno mislečimi in konec koncev potrditev, pohvalo.

Sama sem bila na rizični bolniški pred porodom, 7 mesecev praktično privezana na posteljo, zato sem po pol leta porodniške z veseljem zagrabila za delo in odšla delat.

Ne, nikakor si ne želim ostati doma, četudi bi imela 6 otrok. Tudi ne želim daljše porodniške, ker je po mojem mnenju že 1 leto izredno dolga doba, če želiš svoje delo opravljati kvalitetno, tudi skrajšanega delovnega časa si ne želim, ker za 4 ure se komajda izplača voziti na delo in nazaj, si pa želim možnosti prilagajanja dela dejanskemu razpoložljivemu času. Danes je to mogoče, če imaš kakšno pisarniško delo. Priklop na internet od doma, 2 urici dela zgodaj zjutraj, ko otroci še spijo, 2 uri zvečer, ko se hiša umiri, vmes pa 4 ure, ko nekateri sestavljajo kocke, rišejo po platnu ali delajo domače naloge. In če ne gre danes, se nadoknadi naslednji dan.
Sem precej ambiciozna mama, vendar lahko zatrdim da se z našim sinom veliko ukvarjamo … UKVARJAMO, preživljamo z njim kvaliteten čas, se pogovarjamo, hodimo na izlete, vendar ko se uči, se uči SAM, ko se igra, se igra SAM in tako naprej.
Čez nekaj let naju bo potreboval še manj in kaj bi mama, ki je ostala 15 let doma, počela takrat? Jokala in obupavala nad svojo osamljeno usodo?

By: Dunja

Dunja — Fri, 08 Feb 2008 07:41:00 +0000

Anja in druge. “Kakovost” matere se ne meri po tem, ali hodi v službo, ali pa ostane doma. Sama si želim ostati doma pri družini, saj imam ogromno drugih obveznosti (vrt, nekaj živali), ki sem jih zaradi službe zanemarjala, me pa sprostijo in napolnjujejo in bi za njih želela navdušit tudi svoje otroke. Poleg tega nisem “zapuščena” mama: učim se nemško, berem, odgovarjam na bloge ( :-) in še marsikaj drugega. Najbrž je res velika prednost, da živim na deželi. Če bi živela v mestu, si pa tudi jaz ne znam predstavljati, da bi bila cele dneve doma sama z mularijo.
Vse, kar bi si sama želela, pa je, da bi imele mame možnost izbire krajšega delovnega časa (ki bi se dejansko in ne samo navidezno izvajalo), podaljšanja porodniške, možnost ostati doma, ne da bi jih pri tem skrbelo, če bodo naslednji mesec lahko plačale položnice. Pa še to (v “bran” vsem tistim, ki hodijo v službo): poznam nekaj mater, ki so ostale doma, pa so otroci popolnoma podivjani, pri njih vlada kaos - tako glede čistoče, kot tudi izpolnjevanja šolskih in drugih obveznosti. Zaključek: če ostaneš doma z namenom, da boš več delala na sebi in se v celoti posvečala družini, pač ni opravičila, da so otroci čustveno in telesno zanemarjeni. Amen.

By: Anja

Anja — Thu, 07 Feb 2008 20:37:43 +0000

Jah ostati doma. Jaz sem ostala po dveh otrocih in kaj? 3 leta ni drugega kot otroci, perilo, posoda, skratka ja gospodinjstvo. Večji je v vrtcu, tako sem vsak dopoldan s tamalim, popoldan pa imam oba, mož pa do večera dela. In tako vsak dan, in to me ubija. Tako da intenzivno iščem zaposlitev. Jaz pa pravim vsaka čast tistim materam, ki so ostale doma in ob tem uživajo. Res!! Nikamor ne grem sama, vedno imam vsaj enega s sabo. Res sem psihično utrujena od tega. In mislim, da sva s tamalim že malo “sita” dug drugega.

Sem se malo skašljala.
Kaj pravite sedaj, sem slaba mama in mi otroci ne pomenijo dovolj??

Mislim, da bi bilo bolje, če nebi bili skoz skupaj.

By: Margarita

Margarita — Thu, 07 Feb 2008 15:54:51 +0000

Glede krajšega delovnika…Takoj po porodniški sem dva mesece delala po 4 ure in sem šefico kar maprej poslušala, da ima zaradi mene probleme z organizacijo dela. Nato sem dva meseca delala po 6 ur in ostala brez dela. Dobesedno sem 6 ur gledala v zrak, ker po njenem mnenju nisem bila zanesljiva (ker sem delala samo 6 ur). No, pa sem se odločila, da bi naslednjih 6 mesecev delala po 7 ur, pa mi je dodelila tak delovni čas, da bi bila na slabšem kot če bi delala 8 ur. Zato sem se odločila za 8 urni delovnik. Od kolegice pa sem izvedela, da je bilo zame boljše, da sem začela delat po 8 ur. Le kaj bi bilo, če bi vztrajala pri krajšem delovniku?! Hmmm…Na žalost, pravica do krajšega delovnika obstaja, praksa pa je nekaj čisto drugega.