Komentarjev na DNEVNIK

By: Karmen

Karmen — Fri, 17 Apr 2009 16:21:45 +0000

Ker sem vedela, da bi moja mati prebrala, kar sem pisala v svoje najstniške dnevnike, sem jih pisala z abecedo, ki sem si jo sama izumila za to, kasneje pa v Morsejevi kodi. Moji sestri pa je dnevnik prebrala, potem sem bila pa jaz, tastarejša in kao odgovornejša, kriva za sestrine neumnosti. grrr. Češ, da bi ji morala preprečiti.

Moja desetletna hči piše dnevnik, vendar mi še na misel ne pride, da bi ga šla brat. Spoštujem njeno zasebnost on žlejo, da ima nekaj zase.

By: mojcica

mojcica — Wed, 15 Apr 2009 14:00:30 +0000

Drage mame… Ni ga hujšega, če odprate otrokovo posšto, stikate po njegovi zasebnosti… Tega vam ne bo nikoli odpustil in za vedno boste izgubile njegovo zaupanje.
Drugače pa so bila tudi moja najstniška leta nora, zabave, cigareti, alkohol..
Danes sem pa zgledna študentka, ne pijem, ne kadim, ne uživam drog, pridno tečem…
Dajte svojim mulcem dihat in jim pustite, da se sami naučijo lekcij življenja… Verjamem pa, da ni lahko gledat svojega otroka, ki ga meče pubrteta.
Mene je in sem še vedno živa in zdrava :)

By: Jerca

Jerca — Wed, 15 Apr 2009 07:39:17 +0000

Če zaupaš sebi, zaupaš otroku.
Da bereš otrokove osebne stvari, je zame absolutno nesprejemljivo. Vsak se odloči, kaj deli z mano in kaj ne.
Pri nas doma tega ni bilo in za to sem zelo hvaležna in sem vedno veliko povedala. Nekaterih stvari pa ne povemo niti najbližjim. To so naši skrivni kotički, ki jih imajo tudi otroci, kar je potrebno zelo spoštovati.
Prisluhniti otroku, ko nekaj razlaga, je pa nekaj drugega. Je mojstrsko delo starsa, da se otroku 100% posveti, ga gleda v oči in posluša ter se z njim pogovarja. Tam se ustvarja zaupanje in po takšnem pogovoru ni potrebe brati dnevnikov svojih otrok, saj niso naša lastnina.

By: Sasa

Sasa — Tue, 14 Apr 2009 20:42:01 +0000

Ja, res je, če gledaš otroka v oči, ko se pogovarjaš z njim, je pogovor čisto drugačen, kot če zraven pomivaš posodo…

By: barbara

barbara — Tue, 14 Apr 2009 20:22:40 +0000

Še nekaj sem se spomnila. Moja stara mama je vrsto desetletij pisala dnevnik. Bilo je ogromno popisanih mohorjevih koledarjev. Nekaj let po njeni smrti sem odšla na podstrešje in hotela brati. Vendar sem obsedela s knjigo v rokah in ni šlo. Spomnila sem se kako mi je dostikrat rekla, naj jih vržem v ogenj, ko bo umrla.
Naredili smo tako, kot je hotela.
Svojim otrokom lahko o njej in atu tudi brez dnevnika veliko povem.

By: Daša

Daša — Tue, 14 Apr 2009 14:18:06 +0000

Tudi jaz sem pisala dnevnik 12 let. Sicer nikoli nisem našla mami pri branju, niti mi sama ni rekla nič otipljivega, Da bi lahko 100% rekla, da ga je prebrala. A vseeno se mi je zdelo parkrat sumljivo, kako da določene stvari ve… in potem je ponavadi vrtala vame, kar jo je le še oddaljevalo od mene. Žal že prej nisva imeli nekega pristnejšega odnosa in niti zdaj, pri mojih 30ih, ga nimava.
Še zdaj hranim vse dnevnike, a sem ravno pred časom razmišljala, če jih ne bi zažgala nekje, ker nočem, da pridejo komu v roke. Sploh, da bi mi to kdaj otroci našli… ne vem, če bi bilo priporočljivo. Sicer ni nič takšnega, a vseeno… ena zasebnost mora ostat.

By: brigita

brigita — Tue, 14 Apr 2009 13:47:10 +0000

Ja Barbara tvoj komentar mi je odličen. Sama tudi uporabljam to metodo toda edino pri stvareh, ki mi niso všeč ko mi jih pove, se ne morem vedno ugrizniti v jezik. Jezik je hitrejši od pameti in se zalotim kako mu že predavam kaj je prav in kaj ne. No, naj se pohvalim, da mi včasih tudi rata pa čeprav mi grejo kocine pokonc. Takrat ga objamem in rečem tudi kadar ga pobiksaš si moj in te imam rada.

By: barbara

barbara — Mon, 13 Apr 2009 20:04:03 +0000

Naj naj nasvet, ki sem ga kdajkoli dobila je ta: pusti, da se mularija dobiva pod tvojo streho. Vse boš vedela.
In tako staršem ni treba stikati po stvareh.
Moj pa je tudi ta: pogovarjaj se z otrokom tako, da ga gledaš v oči. Pojdite skupaj na sprehod in debata bo nanesla na marsikaj.
Ter še nekaj: ko ti otrok pove kaj kar ti ni všeč, NE moraliziraj!

By: Melita

Melita — Thu, 09 Apr 2009 09:36:39 +0000

Aja, to brskanje se nanaša predvsem na 12-letnico, ki je zdaj v ta “hudih” letih. In ker priložnost dela tatu, ji mal diham za ovratnik, ha ha ha

MOram pa rečt, da so moje najstnice fejst punce in kake prevelike skrbi nimam, si dosti zaupamo in se mamo fajn.

By: Melita

Melita — Thu, 09 Apr 2009 09:33:50 +0000

Jaz moram priznat, da včasih kar mal pokukam na mobitel, pa preberem kakšno sporočilo, ali pa na mesinger, da vidim, o čem si dopisujejo.
Ker, kot že zgoraj pravi, nikoli ne veš, kaj se dogaja v teh malih bučkah. Je pa boljše pravočasno odkrit kakšne namene, kot pa potem, ko so že ornk not padli.
Pa včasih mal po torbi prešlatat tudi ne škodi. In to tak, da oni ne vedo. Za njihovo dobro.
Dnevnika pa res ne bi brala, pa vem kje je.
Sicer sem tolerantna (drugi pravijo tako). Moja hčera (skor 17) ima že od začetka srednje, se pravi leto in pol fanta. In glede na to, da smo na vasi, pa tudi on je oddaljen enih 40 km, je bilo v začetku vprašanje kje se bosta dobivala.
In ko smo malo analizirali, da če bosta hotela bit skupaj, morala posedat po lokalih…, smo sprejeli en dogovor, da lahko pride k nam vsako soboto zjutraj in gre zvečer domov, tako tudi naslednjo soboto hčera k njemu…
Jasno je bilo, da ob slabih ocenah to odpade, ampak do zdaj še ni bilo tega.
In stvar fajn funkcionira, na moje veliko čudenje ju sploh ne vleče, da bi kaj posebej ponočevala, mislim…
Jaz pravim, da mi jo ta fant kar pomaga vzgajat, ker zdaj je čist drug človek. Tam okrog 14-15 leta pa jo je metalo, OMG.