Isto se je zgodilo Saški. Morda bi bil tiho, pa jo osebno poznam že kar nekaj časa. Je čisto povprečna oseba, ki ima včasih v življenju več, včasih pa manj sreče, tudi njeni pogledi na svet največkrat ne odstopajo bistveno od tradicionalnih (povprečnih).

Strpni z njo polemizirajo, ker razumejo, da zahteva po enotnem mnenju vseh ljudi ni nič drugega kot diktatura in nasilje do drugače mislečih. Nestrpni pa pišejo svoje traktate in jo pljuvajo.

Občasno dobim občutek, da za homoseksualce ni hujšega, kot da se nekdo ne strinja z njihovim mnenjem. Zame sicer večina njihovih izvajanj po forumih spada med blodnje in nebuloze, vendar jim ne oporekam pravice do lastnega mnenja, kot mi ga bodo oni na ta moj zapis.

Kdaj bodo ti nestrpneži (deklarirajo se kot zelo strpni) dojeli, da prav njihov netoleranten odnos do heteroseksualnih kaže točno na to, na kar je opozorila Saška: je izraz njihove globoke notranje negotovosti in nezaupanja v lastno osebnost. Do takega samoodnosa imajo sicer vso pravico, nimajo pa nobene pravice, da z lastnimi problemi posiljujejo še vso bližnjo in daljno okolico.

Mislim, da ste s tem stavkom res zgrešili mimo.
Prepričana sem, da je imelo več kot pol homoseksualcev čisto normalno otroštvo in da vzroka za spolno usmerjenost ne moremo iskati v njihovem zgodnjem otroštvu.

Moje mnenje je, da je homoseksulanost nekaj normalnega. Tudi sama pa si trenutno ne predstavljam, da bi lahko posvojili otroke - samo zaradi zaprte družbe !

Povzetek je torej: ne gre za formo, pač pa za Ljubezen in vse kar je znotraj Ljubezni, ki je edino merilo, edina dobra popotnica v življenje za otroka. Gre samo za to.
Vse ostalo so špekulacije.

Lahko bi povedala tudi svojo zgodbo ali katero drugo, ki jih je zares veliko okrog nas, a se mi zdi, da sem dovolj povedala z zgornjim.

Otroci manjšega boga

Prizorišče: Otroško igrišče.

Prvi prizor: Fantek se guga na gugalnici. Drug fantek neprevidno priteče mimo in gugalnica ga zadene v hrbet. Z bližnje klopce se dvigne oče, steče k fantku in mu primaže zaušnico.
Drugi prizor, nekaj minut kasneje: Zdaj se gugata oba fantka, očitno bratca. Oče, ki sicer večino časa zre v tla, nenadoma dvigne pogled in zagleda, da se fanta v šali potiskata levo in desno. Spet vstane s klopce, stopi k istemu fantku in zavpije: »A se ti res ne znaš normalno igrati?«
Tretji prizor, še nekaj minut kasneje: Fantka sta se z gugalnice preselila v pesek ob ledeni gori. Ne vidim, kaj je tokrat zakuhal mlajši od obeh bratcev, pozorna postanem šele, ko ga oče za roko privleče na klopco in mu ukaže: »Tukaj sedi in se ne premakni.«
Četrti prizor: Mlajši bratec na klopci dela sklece, oče pa ga opozarja, kako naj pravilno izvaja vajo. Fantek je videti srečen. Končno je dočakal očetovo pozornost, ki ni vključevala udarcev ali jeznih vzklikov; a tudi ta je bolj spominjala na vojaško vzgojo. V njej ni bilo topline.
Očeta in obeh fantov nisem videla nikoli več. Ne vem, kakšna je njihova družina in kako živijo doma, vsekakor pa si mrkega in hladnega človeka nisem želela za svojega starša.
Opisala sem prizor z očetom, lahko bi takšnega z materjo. Tudi te znajo biti do otrok hladne in krute, morda še bolj. Kot novinarka že dolgo spremljam socialno problematiko. Mnogokrat so mi strokovnjaki – psihologi, psihiatri, socialni delavci – pojasnjevali, da je vzroke za nesprejemljivo vedenje otrok, pa naj gre za zlorabo mamil ali medvrstniško nasilje, treba iskati v družini. Ker sem nekatere starše težavnih otrok na videz poznala in ker so se mi zdeli čisto v redu, nisem prav dobro razumela, kaj so strokovnjaki hoteli s tem povedati.
Dokler nisem začela več časa preživljati na otroških igriščih. Takrat sem imela priložnost opazovati, kako se starši zelo različno obnašajo do svojih otrok. Šele tedaj sem začela dojemati, da otroke na stranpoti pripeljejo malenkosti, ki so morda komaj opazne in kot enkratni dogodki sploh ne bi bile ključne, a se vztrajno ponavljajo in tako sčasoma oblikujejo otroka. Enim zlomijo duha, iz drugih naredijo upornike.
Nihče ne more zagotoviti, da bodo otroci iz družin, ki jih sestavljata starša različnega spola, imeli srečno otroštvo in da bodo kot odrasli zadovoljni in pomirjeni. Zato je toliko bolj nerazumljivo, zakaj na Slovenskem tako vztrajno velja, da je prava družina samo tista, ki jo sestavljajo mati, oče in otrok. Samo ta naj bi zagotavljala, da bodo otroci zrasli v zdrave in (najbrž) družbeno sprejemljive odrasle.
V javnosti se občasno razplamti razprava, ali lahko imajo istospolni partnerji otroke. Tudi v minulem mesecu se je. Pustimo ob strani, da strokovnjaki opozarjajo na dejstvo, da so istospolne družine že med nami in da torej ni vprašanje, ali so takšne družinske oblike primerne za otroke, temveč, zakaj država še vedno zanika njihov obstoj in jih diskriminira. Zbode nekaj drugega: da se istospolne družine označuje kot nenaravne in da se istospolnim odreka pravica do otroka iz skrbi za dobro teh otrok. Ti naj bi bili, ker naj bi rasli ob dveh materah ali dveh očetih, prikrajšani. Prizadete naj bi bile njihove pravice. Kako to vedo? Izhajajo iz svojih prepričanj. Samooklicani zagovorniki otrokovih pravic ponavadi ne poznajo konkretnih istospolnih družin in v rokah nimajo podatkov, s katerimi bi podkrepili svoje trditve.
Prav v minulem tednu je priloga Ona objavila nekaj pretresljivih podob iz raznospolnih slovenskih družin. Bralce je z njimi želela spodbuditi, naj Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje prispevajo denar za letovanje otrok ob morju. Ne vem, katera podoba me je bolj zabolela: otroci s plastičnimi vrečkami v rokah, v katerih so strgane kopalne brisače, premajhne kopalke ali spodnje perilo le za dva dni; viseči oče, ki je naredil samomor, ker je izgubil službo in ni mogel odplačati dolgov; dojenček, ki ima po ves teden eno samo pleničko; bratca, ki sta ostala brez očeta in ki živita z duševno zaostalo mamico, ta ima prijatelja, s katerim večkrat izgine za več dni, fanta pa zaklene v hišo brez hrane, zato odpirata okna in se vzpenjata po stenah?
Zakaj se vsi tisti, ki jih skrbi za pravice otrok iz istospolnih družin, ne zavzamejo za omenjene otroke?
Ker smo se kot družba zbirokratizirali, kot pravi Anita Ogulin iz ZPM Moste Polje. Ker smo izgubili stik z ljudmi. Ker nam ni mar, da tistim, ki so zaradi revščine ali brezposelnosti izgubili stik s sabo, svojimi vrednotami, ni več pomembno, koga prizadenejo. Ne briga nas, da so to pogosto najprej njihovi lastni otroci.
Istospolni starši morajo pogosto premagati številne ovire, da pridejo do otroka. Imajo dovolj časa, da temeljito premislijo, kaj jih čaka. Toda vodi jih neustavljiva želja, zaradi katere so te ovire laže premagljive. Če so otroci zaželeni, so tudi bolj ljubljeni in starši so do njih ponavadi bolj potrpežljivi.
Do zdaj ni še nobena raziskava – v tujini jih je bilo opravljenih že veliko – pokazala, da bi bili otroci iz istospolnih družin kakorkoli prikrajšani oziroma da bi bile med otroki iz istospolnih in raznospolnih družin bistvene razlike. Ana Marija Sobočan, avtorica prve raziskave o življenju istospolnih družin pri nas, je izpostavila le eno: otroci, ki so odraščali v istospolnih družinah, so bolj strpni do drugih.
Na Slovenskem so se morali še v drugi polovici dvajsetega stoletja stigme otepati otroci iz enostarševskih družin. Veljalo je, da iz takih družin izhajajo problematični otroci. V šoli so jim denimo rekli: »Glede na to, da imaš samo mamo, si še kar normalna.« Danes otrok, ki živijo samo z enim staršem, nihče več ne zasmehuje.
Zdaj se z vidika škodljivosti govori o istospolnih družinah. Besede, ki jih uporabljamo, so pomembne. Če ves čas ponavljamo, da so otroci iz istospolnih družin stigmatizirani, jih s tem že stigmatiziramo. Stigma se v družbi nenehno reproducira.
Lahko pa bi bilo tudi drugače. Država bi morala z zakonom priznati obstoj istospolnih družin. Zdaj jih ne, ker menda želi zaščititi otroke. Toda po drugi strani so otroci iz istospolnih družin prav zato izpostavljeni drugačnim zakonskim razmeram, kar vpliva na njihovo življenje. Ker nihče ne uredi njihovega položaja, so potisnjeni v začarani krog diskriminacije.
Zakonodajalec morda čaka na ugodne družbene razmere. Toda tega ne sme početi v nedogled. Legaliziranje takšne družinske oblike lahko pomaga ustvarjati ugodno družbeno klimo. Če se bo o istospolnih družinah pozitivno govorilo, bo stigma počasi izginila. Zdaj se počasi že ve, da tudi tisti, ki živijo v istospolni skupnosti, so ali postajajo starši. O težavah, s katerimi se srečujeta zaradi ignorance države, sta denimo spregovorili mamici, ki sta sina dobili z umetno oploditvijo. Svojo zgodbo sta predstavila fanta, ki sta v ZDA posvojila punčko in bi se zdaj rada z njo vrnila v Slovenijo.
Vsi si želijo, da bi bili njihovi otroci srečni in enakopravni.
Bog, če obstaja, bi moral biti za vse otroke enak. •

avtorica: Sonja Merljak, Sobotna priloga, 6. 6. 2009

Vse, kar si povzel, po logiki stvari demokratičnega umevanja profita ureditve sveta drži in se je z lahkoto podpisat.

Vendar tvoj komentar kot samo po sebi umevno podaja izhodišče, da vsi sprejemamo naš današnji čas in prostor kot napreden, boljši. In seveda, da vsi spoštujemo razne Lennone in Gauguine in smo neznosno veseli, da so obstajali. Avtomatsko tudi predvideva seveda, da se vsi zgrozimo ob pomisleku na Iran in slednje tudi ustrezno povezujemo z nenapredkom, ki smo ga mi v imenu demokracije izvršili.

Tvoje komunikacijsko izhodišče pade na primer že pri komentarju Barbare, ki je izpostavila “filozofsko” podstat o prevladi interesov kot nekaj absolutno samo po sebi umevnega. Torej, prav je vse, kar pač prevlada v določeni družbi. Fora komunikacije je torej samo v volji in prevladi določene moči.

Okvirno bi bitko značajev lahko razdelili v tri skupine:

1. Človek, ki svojo filozofijo in mentaliteto zreducira na pojem varnosti in pripadnosti po meri, ki mu osebno značajsko najbolj ustreza. Pri tem odpade interes samo po sebi umevnega liberalizma, ker pač zapoveduje dvom, ampak se interes zreducira izključno na zagovorništvo določene ideologije, pri čemer je dvom sovražnik in ne privilegij. Filozofija interesa in moči je prikladna, da lahko človek mentalitetno opravičuje svoje stališče. Povprečnemu skiniču torej ni v interesu razprava, saj je skinič postal predvsem zato, da se izogne nemiru večnega spreminjanja in ne-varnosti. Zanima ga torej samo stigma in uveljavitev. Obsodba nasilja na primer zato njemu ne pomeni nič, ker “ve”, za kaj se bori. Bi ga pa zbodlo, v kolikor bi se razširil propagandni stereotip, ki ne ustreza njegovim idealom. Da so na primer posranci, ki se spravljajo grupno na nemočne, kar je v popolnem neskladju s pojmom častne moškosti. Zakaj se jim to ne zgodi? Ker imajo na svoji strani latentne podpornike, ki njihovo nasilje celo opravičujejo z reklamiranjem pojma izzivanja. Na drugi strani pa veliko preveč frustracije pred opredelitvami pojma moškosti in strahu pred izzivom. Kot bi debatirali o vzpostavitvi merjenja dolžine kurcev. Vsi imajo relativen mir. Celo muslimanski ortodoksni teroristi. Ker se vsaka kritika posredno nanaša tudi na podporno mentaliteto latentne zarukanosti. To je tista sfera, ki se dojema za nivojsko višja, ker bojda povzame določena obče determinirana načela: na primer, smo proti nasilju. V to sfero prestopi tudi povprečen skin, ko sestopi iz pubertete in pač ne bi bil več prepričljivo šik, v kolikor bi v srednjih letih postopal naokrog kot najstnik. Potem postane pridigar in spozna poanto dolgčasa. Osebi, ki se namreč odloči za mir in blagor pripadne varnosti, zelo kmalu ni več dovolj, da vegetira v miru. Naravno slo po raziskovanju in nemiru nadomesti z bojem za prevlado. V njegovih očeh so drugačne oblike življenja grožnja pred izumrtjem njegovega načina. Tej vrsti ljudi pomeni sprememba grožnjo in tudi na pretekle spremembe ne gledajo skozi tvojo prizmo, ampak kot na dokaz, kako pomembna je borba, saj spremembe prinašajo tudi izumiranja. Zato jih ne zanima kramljanje, kaj šele moč argumentov, ampak jih predvsem skrbi za moč in ugled njihovega imidža. V komunikaciji s tako vrsto ljudi ne prideš nikamor, v kolikor z njimi samo kramljaš in razkrivaš logiko obče dobrobiti. Zanima jih namreč predvsem, kako izpade njihov imidž, kakor so si ga zastavili in dotakne se jih samo ustrezno razkritje slabosti njihovega imidža po njihovih pravilih igre umevanju stvari.

2. Človek, ki pristane na nemir in dvom. Se ne odloči za pripadnost in mir, ampak strah pred nemirom kompenzira z vero v novo vzpostavljeno ideologijo, ki je v procesu realiziranja. Tak človek kritično sodi večini preteklih in obstoječih ideologij, a ni panike, kajti nova prihajajoča bo rešila problem. Vse je premislil. Ne more se sprijaznit, da nobena definicija in forma ne zdrži toka večnega spreminjanja in da se vsako definicijo zlahka spridi v osebnem interesu, podobno kot vsak zakon spremljajo njegove luknje. Tak človek ima problem, ker se z njim ne da objektivno zadovoljivo komunicirat o predvidenih pasteh njegove vere v blagor nastajajoče ideologije. Namreč vera v boljšo bodočnost, ki je jasno definirana v pravilih igre, mu nudi občutek miru in varnosti. Vnaprejšnja kritika ga meče iz tira. S takim človekom je najbolje komunicirat z opozarjanjem na tisto, kar ceni, pa se najde luknja v njegovi ideologiji, da bi se tisto, kar ceni, obdržalo in preko tega apelirat na možnosti kompromisa. Na primer: “Lennon” bi znotraj te določene ideologije v tem prostoru in času pač grulil samo v babičini garaži.

3. Človek, ki se mentalitetno odpoveduje varnosti in pripadnosti in se futra z radovednostjo, iskanjem obče koristnih resnic in s tem povezanim umevanjem konceptov. Kmalu lahko ugotovi, da nič ni absolutno in da se ustrezna definicija danes glede na okoliščine in čas mora redefinirat že jutri. Tak človek ne more obljubit pripadnosti in zvestobe v dobrem in zlu, ker ne more ignorirat temne plati medalje reintepretacij zla v prid pripadnosti in zvestobi. Pozitivna plat medalje je, da mu zagotovo ni nikoli dolgčas in je zagotovo vedno vznemirjen in iščoč, nikoli notranje prazen, njegov spirit je večno osvobajanje. Negativna plat medalje je, da nikoli nima miru, da se nikjer ne more počutit varnega in pripadnega, zaradi česar ima lahko takšne in drugačne eksistencialne težave. Spozna, da je nemir in ne-varnost optimalna resnica življenja v primerjavi s smrtjo. Deluje po potrebi, pri čemer je filozofsko osebni interes sekundarnega pomena, osebno zadovoljstvo pa primarnega (ne, to ni oksimoron, niti paradoks). Da je ta tip človeka zgodovinsko največja redkost vsake družbe, je po logiki stvari logično. Redki si upajo tako neresno jemat svoje življenje in tako zelo resno poanto življenja.

Ni problem v količini poslušanja Bob Dylanovega komeda. Problem je v volji do razumevanja. Ugotovitev, da brati še ne pomeni prebrati, je lahko kar depresivno in stresno za idealista. Še bolj stresno morebitno spoznanje, da avtor kakšnih velikih besed česa zelo relevantnega ni želel razumet dovolj, da ga ne bi kolosalno osebni koristi v prid usral in se onesrečil preko oesrečevanja drugih. Nič ni absolutno. Sprijaznjenje s tem dejstvom pa bolj osvobajajoče od dežja po letni suši.

@Saša:

V moji sobi, kjer berem in pišem, je hladno. Tako sem si porihtala v imenu volje in veselja tudi do sledenja težkim debatam. Upam, da tega ne bo pretežko tolerirat. Ok?