Skip to Content

DOBER ZAČETEK, SKORAJ VSE DOBRO

Aristotel je že pred mnogimi leti ugotovil, da dober začetek pomeni več kot polovico storjenega. In res. Prvi vtis, ki je nekakšen začetek, je izjemnega pomena v komunikaciji. Najprej se pomudimo pri samem izrazu. Vtis pomeni, da je nekaj odtisnjeno, da se ne da kar tako izbrisati in da vpliva na prihodnost-vsakič, ko se drugi spomni oz. vidi ta vtis. To pomeni, da ljudje presojajo vsa naša ravnanja skozi ta filter. O čem govorim? Dva poslovneža se preko elektronske pošte dogovorita za srečanje. Že slog pisanja, pravilna raba slovnice in tipkovnice izdajata. A nismo vsi Cankarji in Prešerni in nekaterim pol pismenost ne predstavlja nikakršne ovire. Je pa osebni stik nekaj čisto drugega. Ker tam pa ne delujejo samo naša zunanja čutila, temveč tudi notranje tipalke… No, dva se torej dogovorita za srečanje, eden pa zamudi 10 min. Nič posebnega, bi rekli, a njegova dobra podlaga za uspešno sodelovanje je s tem trenutkom že na zelo trhlih nogah. Ko se ta zamudnik vendarle prikaže, začne z opravičevanjem, češ, na cesti je bila gneča, nek bumbar bi se skoraj zaletel vanj, pred njim pa je bila ena počasna baba v avtu in ni je mogel prehiteti. Tako je samozaposlen z opravičili, da sogovornika v resnici sploh ne opazi. Potem začne govoriti o poslu, kaj vse dobrega zna in zmore in kako je v resnici najboljša možna izbira za partnerstvo. No, njegovemu sogovorniku še na kraj pameti ne pade, da bi razmišljal tako. Počutil se je namreč slabo, ko je čakal na partnerja. Bil je malce užaljen, saj je prišel od dlje, kot njegov sogovornik, pa vendar se je sam potrudil priti točno. Na ta način je pokazal spoštovanje, sogovornik ga ni. Potem pa to opravičevanje… Komaj kdaj ga je zamudnik pogledal v oči in sploh ga ni poslušal. Tudi ko mu je rekel, da je v redu, da se tudi zamuda pač zgodi… Čutil je, kot da ni dovolj pomemben oz. enakovreden sogovorniku.
Pa imamo dva, ki se ne počutita dobro. In kako takšno srečanje lahko vpliva na naslednja? Enostavno. V notranji program obeh poslovnežev, se je zapisala informacija, ki bo prišla na plano vsakič, ko se bosta srečala ali pa pomislila eden na drugega. Če se bo zamudnik še tako trudil, tako zelo dobro delal, se bo drugemu ob srečanju z njim vsakič sprožil program, ki mu bo šepetal, da se ob njem ne počuti dobro. Vsa ravnanja zamudnika bo filtriral skozi ta odtis, ki ga je pustil na njem.
Ali pa-ko grem na srečanje, me neznansko boli glava. Ob spoznavanju to tudi povem. Z jadikovanjem nad glavobolom in držo telesa, ki to potrjuje, vtiskujem drugemu ta občutek nelagodja. Vsakič, ko se bova naslednjič srečala, se bo v njem (in tudi v meni) sprožil program nelagodja ob glavobolu. Smola, ne?
Zato je prvi vtis tako zelo pomemben. In kaj lahko storim, da bo dober, boljši? Marsikaj. Za začetek je pomembno vedeti, da bo moja notranja naravnanost vidna tudi zunaj. Oziroma, jo bo sogovornik začutil. Zato si je dobro v mislih zavrteti film srečanja, da bomo pripravljeni. Če bomo dobro pripravljeni, bomo boljše volje, bolj samozavestni, pa vendar ne naduti.
Gremo po vrsti. Pridem v pisarno, kjer me čaka bodoči delodajalec. Moja drža telesa mora biti odprta, obraz nasmejan, oči uprte v sogovornika. Krepak stisk roke, potem pa počakam, da mi sogovornik namigne, kam se lahko usedem. Bog ne daj, da ima on svoj najljubši stol za mizo, pa se brez vprašanja počim ravno tja!! Še vedno z nasmehom, rok ne skrivam pod mizo, komolcev ne naslanjam nanjo… In pogovor steče. Malo pohvalim pisarno ali poslovne prostore, povem, da mi je res v veselje in izziv, da sem ta hip tukaj, ker sem tudi sicer kupec njihovih izdelkov… To ni t.i. lezenje v r…, ampak “gladenje”, ki se nam bo zagotovo obrestovalo. Seveda pa pri tem ne smemo biti osladni.
Zakaj ves čas govorim o nasmehu? Zato, ker je eno najmočnejših orožij. Ko se dojenček rodi, se mu vsi nasmehnemo. Ko se dojenček prvič nasmehne nam (pa čeprav pravijo, da je to finta matere narave, da tega prvič ne stori zavestno, ampak refleksno, zato, da si okrepi svoj položaj v družini oz. pri ljudeh, ki ga hranijo. ..), se mamice od razneženosti razjokamo, vsem prijateljem, babicam in dedkom pa pošljemo sporočilo, češ, zasmejal se je!!!! Smejoč obraz deluje antistresno, še posebej dojenčkov, to so znanstvena dognanja. No, prijetno pa deluje tudi nekoliko starejši obraz, če je okrašen z nasmeškom. Kdor se mi smehlja mi sporoča, da me sprejema, da je odprt in pripravljen za sodelovanje. In v meni vzbuja dobre občutke. Kaj bi si za dober začetek obetavnega posla sploh lahko še želela?!
To pa o prvem vtisu še ni vse. A več prihodnjič…

Ni komentarjev

KLAVDIJA

Stara sem 32 let. S fantom sva skupaj že skoraj 6 let in skupaj tudi živiva. Začela sva zelo lepo, morda nekoliko preveč pasivno, a oba sva se vedno trudila ohranjati vsak svoj svet interesov in prijateljev, prav tako pa tudi skupnega. Med nama je vedno obstajalo zaupanje, saj imava podobne osnovne vrednote. Pred časom pa se je začel fant zelo spreminjati. Rekel mi je, da potrebuje še več prostora zase, da se mora več ukvarjati sam s seboj in se začel nekako oddaljevati od mene. Tudi prevaral me je. Od takrat mu ne morem več zaupati, postala sem zelo ljubosumna in posesivna. Ne morem si razjasniti, če je varanje nekaj kar lahko sprejmem in se prepričam, da nima veze z najino ljubeznijo, saj po drugi strani vedno bolj mislim, da tega enostavno ne morem sprejeti. Čeprav se mi zdi, da imava močno ljubezen in bi lahko z njim preživela velik del svojega življenja, vendar ne vem, kako naj se spopadem s to situacijo in vse skupaj prebolim, ter mu zopet začnem zaupati. Nisem si všeč takšna, kakršna sem postala zdaj, ljubosumna, žalostna in nesamozavestna. Včasih si mislim, da bi bilo najbolje kar končati, vendar postanem ob tem zelo žalostna. Sem v stiski, pomagajte mi!
Klavdija

Klavdija, vaša stiska je težka-s fantom sta skupaj šest let, stari ste dovolj, da si verjetno želite družino, otroke…. Če se razidete, boste morda ostali sami za vedno, če ostaneta skupaj, vas bo vse življenje razžirala misel, da vam je nezvest…
Kaj ste imeli v mislih, ko ste napisali, da je bil vajin odnos morda “preveč pasiven”? Ste potiho morda že na samem začetku slutili, da niste izpolnjeni v odnosu, da vam nekaj manjka? Ali pa ste se trudili in dajali samo vi, fant pa je bil “pasiven”? Zastavite si ti vprašanji in si zelo iskreno odgovorite.
Ste se s fantom skušali pogovoriti? Verjetno vas je strah; po eni strani si ga želite obdržati in se brzdate, da bi ga spominjali na njegovo prevaro, da bi mu kazali ljubosumje… torej, da ne “najedate”, po drugi strani pa opažate spremembe v svoji samozavesti, izgubljate sebe in vas to plaši.
Predlagam vam, da izberete najtežjo pot. Da fanta povabite na dolg, čustven in globok pogovor. Povejte mu popolnoma vse, kar čutite, mislite, zaupajte mu svoje strahove in bojazni. Zgodi se lahko dvoje. Lahko vam prisluhne, vas objame, obriše solze in vi njemu njegove. Ob tem boste verjetno začutili, kako iskreno mu je žal, da njegova ljubljena doživlja tolikšno žalost in pokazal bo svoja čustva, zaupal vam bo svoje strahove. To je dobra pot. Za oba. Ker bosta zastavila odnos na novo, na globoko, iskreno.
Lahko pa je druga pot. Tudi dobra-za vas. Če bo zamahnil z roko, češ, nehaj že, saj sem ti povedal, da mi je žal, pa kaj pa je to takega, spet se jokaš…. potem morate življenje zastaviti drugače. Vprašajte se: kako se počutim? So moje želje v odnosu upoštevane? Me spoštuje? Me sliši, kaj govorim? Mi daje občutek in takšne potrditve, da mu bom lahko še kdaj zaupala? Kaj občutim, ko gre s prijatelji na pivo in ga ni domov? Če si boste na ta vprašanja odgovorili negativno, potem je čas, da dvignete sidro.
Česa vas je strah? Da boste sami? Ja, težko je nekaj časa, velikokrat ženske iz strahu pred osamljenostjo pristanemo na kompromise. Saj je vseeno, kakšen je, samo da je… A to je pot navzdol. Verjetno se niti ne zavedate, kako močni ste v sebi. Koliko moči ste premogli, da ste mu oprostili prevaro. No, pa ste mo jo res? Vam je povedal, da ste vi njegova kraljica in da je za vašo ljubezen pripravljen iti na konec sveta? Če bi vam, bi ne izgubljali svoje samozavesti.
Klavdija, vsi odgovori so v vas. Vzemite si čas in v tišini brskajte po sebi. Dejstvo je, da nas ne more osrečiti nihče od zunaj, ampak mi sami, od znotraj. A če opazimo, da nas nekdo vleče navzdol, da izgubljamo stik s seboj, je potrebno ukrepanje. Dokler še vidite, le dajte. Ko ste enkrat globoko v odnosu, je precej težje, ker NOČEMO videti.
Znanka mi je zadnjič priporočila knjigo Si ti pravi zame?, avtorice dr. Barbare De Angelis. Morda tam najdete še kakšen odgovor.
Kakorkoli se boste odločili pa bo prav. Za vas. Ker bo to vaša odločitev in boste zanjo tudi znali sprejeti odgovornost!

Comments Off

SAŠA, NA POMOČ!

Težko mi je sploh pisati tole pismo. Toliko sramote doživljam. Sem ločena, že trinajst let. Bivši mož pa se do mene obnaša enako grdo, kot v vseh letih zakona. Oh, kako mi je hudo, ko pomislim, kaj sem storila otrokom! Uničila sem jim življenje, ko sem izbrala takšnega očeta. Ampak takrat se mi je zdel čudovit, ljubila sem ga in vse bi storila zanj. Sram me je zdaj in ne morem si oprostiti. Otrok sploh kot da jih nima. Ko sem ga kdaj vprašala, zakaj je tak, je vedno kričal name, da sem kriva za vse, tudi za to, da mu v službi ne gre dobro. In da je svoje življenje zapravil z menoj. Nekajkrat me je tudi pretepel, ampak takrat so se policisti vedno postavili na njegovo stran. Rekel je celo, da ga varam, da verjetno otroci sploh niso njegovi….Joj, kako mi je težko, kar jokam. Preživnine pa tako ali tako nikoli ni hotel plačevati. Sodni postopki še niso končani, čeprav je že tako dolgo od ločitve. Noče se izseliti iz stanovanja, zahteva, da mu plačam polovico. A kje naj najdem ta denar? Ostala sem še brez zaposlitve, čisto sem obupana. Tudi otroci se mi smilijo, hčerka ima težave, tako da se mora zdraviti. Kaj sem naredila tem mojim ubogim otrokom? Mislim na najhujše, vedno več ran in obupa je v meni, utapljam se v solzah, počutim se ujeto in nemočno.
Marinka

Marinka, prav nič vam ni lahko! Tako ste ljubili moža, zanj bi storili vse, dobili pa ste bolečino, zavračanje, obtoževanje, krivdo in sram.
Najprej je za vas pomembno to, da se zavarujete pred nasiljem-niste napisali, ali še vedno živita skupaj z bivšim možem. Če ste še vedno žrtev nasilja, TAKOJ pokličite policijo. Pojdite na Center za socialno delo, pokličite Beli obroč. Poiščite brezplačno pravno pomoč in ugotovite, zakaj se postopki tako dolgo vlečejo. Bivši mož se, kot zdaj že lahko tudi sami vidite, se ne bo nikdar spremenil. Ker mu tako, kot je, čisto ustreza. Predvsem pa-prenehajte se ozirati nazaj in dvignite glavo. Kje ste, Marinka? Kje so vaše želje, vaše sanje, vaša pričakovanja od življenja? Kje ste VI? Nihče na tem svetu si ne zasluži toliko žalosti in obtoževanj. Zdaj je čas, da globoko vdihnete in rečete: DOVOLJ!
Ko boste sami doma, vzemite v roke svinčnik in papir. Vso svojo žalost, s solzami vred, zlijte na ta papir in napišite vse, kar boste v tistem trenutku čutili. Napišite vse misli, vse besede, ki ste jih želeli in jih še želite izreči svojemu bivšemu možu. Potem se od tega poslovite, napisano raztrgajte in vrzite v stranišče, potegnite vodo. Ali pa zažgite papir in glejte, kako v plamenih izginja vaša žalost. Potem si zamislite, kaj si pravzaprav želite. V tišini si postavite vprašanje in čakajte na odgovore. Pišite. Tudi svoja občutja, zakaj si to želite. V mislih naj se vam odvrti vaše novo, mirnejše in srečnejše življenje.
Ta hip ste ujeti v brezposelnost. Tega se čez noč ne da spremeniti. Lahko pa se spremenite vi in kot bi sliko pogledala z druge strani, se bo spremenil tudi vaš pogled na stanje, v katerem ste.
Imate kakšno prijateljico? Pogovarjajte se z njo in ji zaupajte svoje bolečine. Tako bo ta bolečina izgubila svoje ostre robove. Predvsem pa-začnite postavljati meje. Ne verjemite besedam, da ste slabi, ničvredni, krivi za vse. To vam govorijo tisti, ki sami ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja in pač vedo, da ste vi odlično odlagališče za njihove neuspehe. A ni lepo, če je vedno nekdo drug kriv za moj neuspeh?! Prepričana sem, da ste ljubeča, skrbna in dobra oseba in si ne zaslužite, da ste kanta za smeti! Dovolj je, Marinka! Vsi v življenju delamo napake in se iz njih učimo. Tudi vi. Moža ste izbrali, ker ste ga ljubili in za to ljubezen naj vam nikakor ne bo žal. Dokazali ste, da znate brezpogojno ljubiti. A to ne pomeni, da lahko nekdo nespoštljivo ravna z vami. Začnite občudovati na sebi stvari, ki so vam všeč. Najprej stvari, ki so najbolj očitne-da znate ljubiti, da ste skrbni, da ste delovni, da ste predani… Vzemite v roke pisalo in pišite. Kaj lepega, dobrega, prijetnega je v in na vas? Ne ustavljajte se, dokler ne boste napisali petdeset lastnosti! Koliko jih najdete ta hip? Morda pet? Vsak dan napišite še kakšno in si ta seznam obesite nekam, da ga boste večkrat pogledali. Pobožajte se in si recite, da ste dobri, sposobni, vredni lepšega življenja! In nikakor ne sprejemajte več krivde za vse in vsakogar!
Ko boste našli kakšno zaposlitev oz. vir dohodka, vam toplo priporočam, da si poiščete pomoč-boste hitreje in lažje splavali v novo življenje. Morda bi lahko obiskali kakšen seminar ali delavnico na temo samospoštovanja? Takoj, ko boste storili prvi korak, bo že lažje. In vas bo gnalo naprej. Če ne zaradi sebe, pa zaradi otrok. Ko se boste postavili na noge vi, bo tudi z njimi bolje. Zaslužite si več!!!!!

Comments Off

DRUGI JOŽE

Nekoč je živel nek drugi Jože. Imel je svojo mizarsko delavnico in odločil se je, da bo v službi dal odpoved ter začel na svoje. Imel je srečo, da je imel nekaj prihrankov, s katerimi si je dokupil potrebno orodje, ostalo pa mu je še nekaj denarja za življenje-za primer, če ne bi takoj dobil novih strank.

Drugi Jože je torej zbral pogum in začel z delom. K njemu so prihajale stranke, ki so ga poznale že od prej, ko je delal na črno. Ker je jim je takrat kot ljubiteljski mizar računal bolj malo, so se rade vračale. Zdaj pa je bil samostojni podjetnik, brez zagotovljene plače petnajstega v mesecu. In je tem strankam zaračunal za svoje delo več. Kmalu ga niso več tako pogosto iskale…

Jože, ki je bil sicer najbolj srečen v svoji delavnici, ko ga ni motil nihče in je bil lahko zatopljen v svoje misli, je bil primoran med ljudi. Povedati jim, da je mizar, da je dober mizar, zanesljiv in ne predrag. Kmalu se mu je ponudila priložnost, ko so v kraju, kjer je živel, organizirali predstavitev svojih malih podjetnikov. Povabljeni so bili, da pripravijo nekaj minutno predstavitev in kasneje v osebnih pogovorih izmenjajo kontakte, se podrobneje predstavijo…. Skratka-idealna priložnost!

Drugi Jože se je ga dogodka neznansko veselil. Od nekdaj je rad povedal svoje mnenje, seveda le, če ga je kdo prosil zanj. Tudi njegov oče ga je vedno spodbujal, češ, dovolj veš in znaš, da se lahko zaneseš nase in najbolj pomemben nasvet: vedno zaupaj svojim odločitvam. Podkrepljen s temi besedami in občutkom, da ga njegov oče sprejema in je ponosen nanj, ni imel Jože nikakršnih težav z nastopanjem.

Kljub temu, da se je predstavitve veselil, pa se je zavedal, da se mora nanjo dobro pripraviti. To bo njegova priložnost in za nič na svetu je ni hotel izpustiti. Napisal si je besedilo in se odločil, da s seboj vzame lesen stol, da ga pokaže kot svoj izdelek. Nekaj dni pred dogodkom se mu je sanjalo, kako stopa proti osvetljenemu odru, v rokah drži svoj leseni stol in vsa dvorana drgeta od pričakovanja in navdušenja. Sanjalo se mu je, kako je blestel, kako je bil najboljši, kako čudovit občutek ga je spremljal, ko je govoril o sebi in svojem delu. Zjutraj se je Jože zbudil z blaženim nasmeškom na ustnicah in skoraj bi si sam zaploskal…

V dvorani, kjer so bile predstavitve, je bilo že polno ljudi. Jože je čutil, kako mu kri preplavlja obraz in čutil je, da mu srce noro razbija. Vedel je, da se mora umiriti. Nekajkrat je globoko vzdihnil in izdihnil, malo stisnil mišice po vsem telesu in si spodbudno zašepetal, češ, vse bo dobro, pripravljen sem, šel bom in pokazal, v čem sem najboljši!

Njegov nastop je bil popoln uspeh. Brez papirjev v rokah, s katerih bi bral pripravljeno besedilo, z odličnim prvim vtisom, z nasmehom na ustnicah in očesnim stikom z vsemi v dvorani, je blestel. Kot bi se rodil za nastopanje. A Jože je bil le prepričan v to, da je zares dober mizar, da je profesionalec in da bo vsem, ki si bodo izbrali drugega mizarja, žal… Ko so si prisotni z občudovanjem in odobravanjem ogledovali njegov vzorčni stol, je Jože vedel, da je dobro opravil svoje delo. Z vsem svojim telesom, ne samo z besedami, je govoril o svojem delu in iz vsakega njegovega pogleda je bilo razbrati, kako zelo predan je.

Posel mu je zacvetel. Navdušenje je namreč nalezljivo in ljudje imajo radi tiste, ki so dobre volje polni. Radi imajo nasmejane, odprte ljudi, radi se nalezejo njihovih pozitivnih misli. In tako je drugi Jože srečno živel do konca svojih dni, odprl je veliko mizarsko delavnico, imel ženo in tri otroke, bil je zvest mož in dober mizar. Čez nekaj let so ga, kot uglednega člana skupnosti, povabili k kandidaturi za župana in zmagal je!

Pravljica? Morda.

A tudi če v resničnem življenju ni vse tako pravljično, in zagotavljam vam-skoraj nikdar ni-je lahko skoraj tako pravljično. Z nekaj vaje, z nekaj spoznanji o sebi, svojimi vzorci in nekaj pravili o dobri komunikaciji, se premikajo gore. In še tako leseni primeri, ko smo ravno pri mizarjih.

Začetek je težak. Priznati si je najtežje. Potem steče. Želite vedeti kako? Berite naslednji članek!

Ni komentarjev

ZGODBA O JOŽETU V DVEH DELIH

PRVI DEL

Nekoč je živel prvi Jože. Imel je svojo mizarsko delavnico in odločil se je, da bo v službi dal odpoved ter začel na svoje. Imel je srečo, da je imel nekaj prihrankov, s katerimi si je dokupil potrebno orodje, ostalo pa mu je še nekaj denarja za življenje-za primer, če ne bi takoj dobil novih strank.
Prvi Jože je torej zbral pogum in začel z delom. K njemu so prihajale stranke, ki so ga poznale že od prej, ko je delal na črno. Ker je jim je takrat kot ljubiteljski mizar računal bolj malo, so se rade vračale. Zdaj pa je bil samostojni podjetnik, brez zagotovljene plače petnajstega v mesecu. In je tem strankam zaračunal za svoje delo več. Kmalu ga niso več tako pogosto iskale…
Jože, ki je bil sicer najbolj srečen v svoji delavnici, ko ga ni motil nihče in je bil lahko zatopljen v svoje misli, je bil primoran med ljudi. Povedati jim, da je mizar, da je dober mizar, zanesljiv in ne predrag. Kmalu se mu je ponudila priložnost, ko so v kraju, kjer je živel, organizirali predstavitev svojih malih podjetnikov. Povabljeni so bili, da pripravijo nekaj minutno predstavitev in kasneje v osebnih pogovorih izmenjajo kontakte, se podrobneje predstavijo…. Skratka-idealna priložnost!
Prvi Jože se je te priložnosti veselil, a hkrati ga je navdajala z grozo. Od nekdaj se ni rad postavljal pred drugimi, nikdar ni silil v ospredje. Rad je poslušal , sam je bil raje tiho. Morda tudi zato, ker ga je še kot mladega fanta njegov oče pogosto zbadal, češ, da iz njega nič kaj prida ne bo in da ga nobena ne bo marala za moža…
Jože se je pripravil, kot se je znal. Napisal si je besedilo in se odločil, da s seboj vzame lesen stol, da ga pokaže kot svoj izdelek. Že nekaj dni pred dogodkom, je Jože slabo spal. Tlačila ga je mora, ponoči se je zbujal in razmišljal o tem, kako se bo na predstavitvi osmešil, kako bo pozabil besedilo, kako se bo morda ob prihodu na oder spotaknil, kako bodo vsi opazili njegovo rahlo govorno napako, kako se mu tresejo roke, kako je brez sline v ustih, kako se mu v glavi vrti in pred očmi megli, da nikakor ne more začeti z govorom, kako bodo vsi do zadnjega opazili, da je njegov oče imel čisto prav. Jože je zguba, iz njega ne bo nikdar nič.
Na dan dogodka, si je Jože skoraj premislil:” Čemu bom nosil ta moj stol, saj ni nič posebnega. Čemu bi sploh šel, naredil si bom več škode, kot koristi…”. A je vendarle zmagal njegov razum in je šel. Le stol je pustil doma.
V dvorani, kjer so bile predstavitve, je bilo že polno ljudi. Jože je čutil, kako mu kri preplavlja obraz in čutil je, da mu srce noro razbija. Dihal je plitko in vse telo mu je govorilo, naj se takoj umakne iz te nevarne situacije. Usedel se je in čakal, da ga moderator pokliče pred ljudi. V mislih je ponavljal besedilo, saj je načrtoval svojo predstavitev povedati brez papirjev v rokah. V trenutku, ko je zaslišal svoje ime, je začutil v glavi nekakšno praznino. Kot da se vse skupaj ne bi dogajalo njemu. Od daleč je donelo govorjenje, aplavz… Kot rahlo pijan je vstal, srce mu je še bolj razbijalo in ko je hotel odpreti usta, da začne z govorjenjem, je bil skoraj čisto brez sape. Z zlepljenimi in suhimi usti je komaj spregovoril. Seveda je v hipu pozabil vse pripravljeno besedilo. Čutil je neskončno nelagodje in ker ni vedel, kaj naj počne z rokami, jih je prekrižal na prsih-to mu je vsaj malo dajalo občutek varnosti. Ko je videl, da brez napisanega besedila ne bo šlo, ga je hitro izvlekel in bral. Z obema rokama se je oklepal papirja, bral je hitro, ker je želel hitro zaključiti s to grozo in niti enkrat ni dvignil pogleda. Kot da vseh teh zbranih ljudi tam ni.
Po koncu dogodka, je šel hitro domov. Ob vsem tem stresu, ki mu je krivil telo, ni zmogel še druženja in klepetanja ob kozarčku penine.
Zaobljubil se je, da ne bo več hodil pred ljudi. Potem pa je prespal to svojo odločitev in jo obrnil.
Zaobljubil se je, da bo obiskal trening nastopanja. Pri Saši Einsiedler, seveda…

Objavljeno tudi na:

https://usersite.datalab.eu/Wiki/tabid/178/language/sl-SI/Default.aspx#&&/wEXAQUFdG9jaWQFBjIwMDcyNIj4xmtpakOEWq1pwiydLJVk9k6O

Ni komentarjev