Skip to Content

OGRLICE

Imam prijateljico Mojco, pet otrok in trebuh na kvadratke brez ene same strije… Ampak to ni tisto, o čemer bi rada pisala. Mojca dela nakit. Verižice. Barvne, vesele, radostne. Kakršna je ona sama. In ker si s tem malo pomaga tudi pri preživljanju otrok, predvsem pa zato, ker tudi sama obožujem in pridno nosim njene izdelke, objavljam nekaj (doma narejenih) fotk in njeno številko, če katero zamika nositi košček veselja okrog vratu.

Ogrlice imajo tudi v papirnici Margala na Igu.

Mojca, 040 810 902

dsc02617.JPGdsc02618.JPGdsc02620.JPGdsc02619.JPGdsc02621.JPGdsc02622.JPGdsc02623.JPGdsc02624.JPGdsc02625.JPGdsc02626.JPGdsc02627.JPGdsc02628.JPGdsc02629.JPGdsc02630.JPGdsc02631.JPG

67 Komentarjev

PRIČAKOVANJA

Večkrat sem se ujela, da imam pričakovanja. Pričakovanja do ljudi, ki me obkrožajo. Da bodo npr. uganili, da sem utrujena, da nečesa ne želim, da… In vedno znova sem razočarana.

Kaj so pravzaprav pričakovanja? Nekaj, kar si sami naslikamo v svojih mislih in to gojimo. A te slike so naše, ne slike ljudi, od katerih pričakujemo. Drugi imajo svoje slike. In svoja pričakovanja. In največkrat niso vzajemna, ta naša in ona, od drugih. Neizogibno razočaranje. Razen v redkih primerih.

Najboljše je ničesar pričakovati. Od nikogar. Ker je potem vsak nasmešek, ki ga nepričakovanega prejmeš, darilo. In eno samo veselje, brez grenkobe.

Kdor pričakuje, je verjetno lahko ves čas žalosten in ga boli. Čuti se narazumljenega, zavrženega, osamljenega in nevrednega. V trenutku, ko se pričakovanj znebiš, je svet lepši. In šele, ko si sam poceljen in brez hudih brazgotin, ko se zaveš, da znaš in zmoreš stati sam, se od pričakovanj lahko posloviš.

Želim nam čim manj pričakovanj.

20 Komentarjev

ZIMSKO OBLAČENJE

Pri majhnih otrocih mi je šlo in mi gre še vedno na živce oblačenje. Pa ne tisto vsakodnevno, temveč zimsko. In v teh dneh sem, nekega jutra, ko sem najmlajši vlekla jaknico na jopico, ugotovila, da prihaja ta neljubi čas.

Poleti se zdi, kot da imam tudi v omarah več prostora. Natikači na nogice in že smo pripravljeni. Nobenih vezalk, nič napornega, še skloniti se mi ni potrebno. Police za čevlje so skoraj prazne. Zdaj pa… Čevlji so večji, bolj masivni, kape in trakovi, rokavice in šali, bunde in jakne… Kam naj z vsemi temi "pripomočki"??!! Nujno potrebujem še kakšno omaro!!!

Prehodno obdobje je pa sploh nekaj posebnega. Del otrok si želi še vedno ostati v poletju in pri desetih stopinjah in dežju vztrajajo pri natikačih. Del otrok pa nasprotno-zadnjič je sin želel v šolo z rokavicami. In je šel. Popoldne pa je iz kleti privlekel sanke in mi poteptal in izruval pol hribčka trave pred hišo. Ker se je pač sankal…

Prehod v mrzli čas pa je neprijeten še zaradi nečesa-prehladov. Čeprav seveda ne dovolim, da otroci skačejo naokoli v natikačih, tudi kratke rokave jim skrijem kmalu oktobra, pa je prehlad in ob njem kašljanje, na dnevnem redu. Ko se vseh pet odloči, da bodo prehlajeni, je to prava simfonija različnih oblik kašlja. Moje izkušeno uho pa že prepozna, kateri je zaskrbljujoči in kateri je oni, ki sicer traja in traja, ampak mine sam od sebe.

Preberi več…

13 Komentarjev

KUHANJE

Za mano je prva Parada. No, prva, ki sem jo vodila sama in je bila v živo. Nam je kar uspela, vse je teklo kot po maslu. In sem se počutila dobro po opravljenem delu, kar je najbolj pomembno.

Za mano je tudi snemanje oddaje oz. prispevka "kuhajmo z Damjanom". Precej dolgo sem se otepala tega snemanja, vzame ti vse dopoldne. In potem vendarle popustila prijaznemu prigovarjanju organizatorke Maruše in prišla. Kako bi mi bilo žal, če bi vabilo zavrnila! Damjan je človek, ki kuha res s srcem in očaral me je tudi s priznanjem, da kdaj kakšen recept ne uspe. Pa sem ga vprašala, kako potem to naredijo za snemanje, ko neke jedi pač ni. In je prostodušno priznal, da pač pove, ni uspelo, vrzite ta recept proč! Ker nič ne blefirajo, nič ne kuhajo vnaprej, brez skritih taktik.

Pa sva kuhala… Kako je ekipa pomazala na koncu krožnike! Še posebej me je navdušil s pripravo pite iz pora in melancanov. Z orehi. Vrhunsko dobro. Sem jo danes spekla doma, še nekaj jajčecev sem imela na vrtu, por mi je pa "posodila" sosedova Vita. Maruša z RTVja mi je dovolila, da objavim recept, še preden bo prispevek predvajan. In tukaj je:

  • 6 listov vlečenega testa
  • 3 srednje veliki jajčevci
  • pora
  • 150 g parmezana
  • 150 g ementalca
  • 6 žlic ekstra deviškega olivnega olja
  • 100 g orehovih jedrc
  • sol
  • črni poper v zrnu

Preberi več…

18 Komentarjev

BLOKEC

Pospravljala sem predale in našla beležnico, v katero sem si pisala življenjske stroške leta 2001. Kako zanimivo! Nisem beležila samo izdatkov za hrano, temveč vse, kar sem kupovala, si privoščila kino, kakšne čevlje… Pred očmi se mi je zavrtel film tistega časa in ob prebiranju sem skorajda podoživljala dogodke takrat! Prav hudega mi ni bilo, lepo smo živeli. Ampak kakšne številke so to bile!!! Seveda še vse v tolarjih in danes se sliši vse tako veliko… Že takrat sem, čeprav sem imela šele dva otroka, za hrano zapravila ogromno. No, res je, da takrat nisem nakupovala v cenejših trgovinah, ne vem, če so takrat sploh že bile. Ampak npr. en obisk zobozdravnika me je stal okrog 6.000 sit. Parkiranje vsakič najmanj 400 sit. GSM okrog 7.000, v trgovini pa sem redno puščala po 7 do 8.000 tolarjev. Sliši se ogromno, a ko preračunam v eure vidim, da je danes vse še enkrat dražje. In čeprav kupujem v cenejših trgovinah, ne zapravim manj kot 50 eurov. Zobozdravniki so bistveno dražji, za telefon pa tudi zagotovo zapravim več kot 30 eurov mesečno… Preberi več…

35 Komentarjev