Skip to Content

NARAVNANOST

V teh dneh, ko so poročila polna poplav, solz in žalosti tistih, ki jim je odneslo njihove domove, uničilo imetje… se me loteva potrtost. Sočustvujem z ljudmi, ki so kamen za kamen nosili na kupček in si postavili hišo, kupili stanovanje, zdaj pa so lahko skoraj nemočni opazovali, kako se podirajo njihove sanje. Nekaj, kar je bilo še včeraj samoumevno, je danes vrednota.

Potem pa-kot bi me prešinilo. Kaj oz. kako lahko lahko pomagam tem ljudem? Tako, da se še jaz zavijem v žalost, solze in obup? Da sejem okrog sebe nemir, izgubo? Zagotovo ne. Še več hudega ne bo pomagalo. Ne ljudem v stisti, ne meni, ki jih gledam na televiziji in ne moji okolici, ki čuti in doživlja mojo žalost. Pomagam lahko tako, da sama izberem, kako se bom odzvala. Poklicala bom prijateljico, ki živi na ogroženem območju in jo vprašala, če je dobro, če morda kaj potrebuje, pomoč, prenočišče. Nakazala bom nekaj denarja. In predvsem-na vse te ljudi bom mislila z upanjem, s pozitivno naravnanostjo. Več ko bo takšnih misli, manj bo onih drugih, slabih. In v tem je tudi naša, skupinska moč!!!!!

15 Komentarjev

BREZ DOMNA

Vse je jasno. Parada bo. Ob torkih v živo. Ampak ostala sem sama-Domen je tako zaseden v gledališču, da mu ne “znese” sedeti na dveh stolih. In se je seveda odločil, da se posveti svoji prvi ljubezni-oderskim deskam. Najprej sem bila tako presenečena, da sem komaj verjela. Ampak, zdaj se pa že veselim. Da bom imela vse niti v svojih rokah, da bom lahko malo bolj leteča, se spominjala vseh gostolasih pevcev, ki zdaj s čepicami prikrivajo svoje pleše…. Tema prve oddaje bodo potovanja. Kar nekaj zelo znanih pesmi je bilo napisanih na to temo. Srce je popotnik, Vozi me vlak v daljave…… Se veselim.

Še vedno tudi velja vabilo, da lahko pridete oddajo pogledat v živo, v studio. Večina, ki pride v studio prvič, je presenečena nad tem, kako v živo vse izgleda manjše, kot potem na ekranu. In zanimivo je tudi to, da je za kamerami trikrat več ljudi, ki skrbijo za oddajo, kot pa pred kamerami. Božena je tista, ki skrbi za publiko, kdor bi torej rad prišel, naj pokliče na TV in se najavi Boženi s Parade.

Nov teden je pred nami. Naj bo miren. Ko enkrat človek doživi nemir, si želi le še miru. Naj bo tak!

28 Komentarjev

NAZAJ

Ja, je bilo lepo tole poletje. Lahko bi zima sicer še malo počakala, malo lepe jeseni bi nam ustrezalo, ampak izgleda, da ne bo nič nežnega uvajanja. Kar bumf. Kot se dogaja zadnje čase pri mnogih stvareh. Kot da je konec lagodnega brezdelja, dušnega in snovnega. Ljudje, s katerimi se pogovarjam, to potrjujejo. Ni počitka. Ni več časa za odlašanje. Delo. Rast. Kopanje po sebi. In narava-kot da nam naše notranje premike, kaže navzven.

Pred dnevi mi je prijateljica Lila poslala tole svojo pesem. Sem jokala kot dež. Ampak očiščujoče. In privoščim takšen jok še komu.

Relief brazgotin

Na pretesen, umazan in preperel obliž, ki je zakrival moje stare rane,
si hladnokrvno polil jedko kislino in me pustil v mukah.
Peklo je in razžiralo, grizlo v globine tako močno,
da sem iztrgala obliž in se s strahom zazrla v rane.

Groza! Boleče, smrdeče, razbrazdano, mrtvo tkivo, polno gnoja
me je bodlo naravnost v oči. Popolnoma nezaceljeno…
Prestrašeno in nemočno sem opazovala škodo in se zvijala od bolečin….do onemoglosti.
Do onemoglosti, ki te potegne v globine na dno nezaceljenih ran.

A glej! Na dnu je izvir, izvir zdravilne vode, vode, ki odplavlja odmrla tkiva in celi.

Počasi se celi, škode je veliko in boleče garanje ne priznava laži.
Počasi se celi, brazgotin je veliko, sveže in ranljive so še.
Branim in varujem jih, ščitim in negujem jih,
potrpežljivo jim dajem čas, da postanejo močnejše.

Rada jih imam. To so moje brazgotine!
Ko jih gledam, me preplavi milina, saj so kot relief mojega življenja.
Ponosna sem nanje, izžarevajo moč in nemoč, strah in pogum, ljubezen in sovraštvo,
obup in upanje, žalost in veselje, rojstvo in smrt… izžarevajo moje življenje.

20 Komentarjev

OCENE

Zadnji dnevi so šteti našim šolarjem. Še malo in bodo prinesli domov spričevala. Nekateri z veseljem, mnogi s cmokom v želodcu. Vsako leto v Sloveniji umre en razred otrok. Pa ne v prometnih nesrečah ali zaradi bolezni. Ampak zato, ker si vzamejo življenje. Zaradi sebe? Verjetno ne.

Kako bomo sprejeli svoje šolarje, ko bodo prišli pokazat svoj (ne)uspeh? Terapevtka Jožica Amadea Demšar, ki je bila kar nekajkrat gostja v moji oddaji Za otroke in za starše na Radiu Aktual, priporoča, da najprej globoko vdihnemo. Preden rečemo karkoli ali celo ukrepamo. Spomnimo se svojih šolskih dni in tudi če smo bili stoodstotni odličnjaki (ampak takšnih je bilo zagotovo zeloooooooooooo malo), se moramo zavedati, da mi nismo naš otrok. Da je on sam svoj, da ima svojo osebnost, svoje interese in da je drugačen od nas. Če so ocene v spričevalu zares slabe, to verjetno ni rezultat enega tedna, ampak več mesecev in vprašajmo se, kaj je tisto, kar je pripomoglo k temu.

Jožica Amadea Demšar predlaga, da se z otrokom v miru pogovorimo, brez obtoževanj analiziramo in skupaj naredimo načrt kako naprej. Najprej pa-otroku dovolimo, da si vzame nekaj dni samo zase, da si odpočije od šole in odnosov, šele nato mu naložimo nove obveznosti.

So praviloma zares srečni tisti, ki govorijo tri tuje jezike? So praviloma zares srečni tisti, ki imajo v spričevalih petice, v resničnem življenju se pa ne znajdejo? Veliko deklic s čudovitimi ocenami boleha za motnjami prehranjevanja. Ker morajo biti popolne. So srečne?

41 Komentarjev

MEDVEDKA

Zadnjič enkrat me kliče soseda in reče, naj nikar z otroki ne hodim v gozd blizu naše hiše, ker je bila tam ravnokar medvedka z dvema mladičkoma. Takrat nas ni bilo doma in kar malo žal mi je bilo, saj sem takoj pomislila, da bi šla prav z veseljem pokukat, če jo lahko ujamem s fotoaparatom. Od daleč, seveda. Potem so to medvedko in dva mladička videli v vasi, pa pod vasjo, pa še kje… dokler. Dokler nisem danes, ko sem ravno uspavala najmlajšo, slišala zavijati sirene. To je tukaj, stran od mestnega vrveža, zelo redek pojav. Medvedka je napadla človeka.

Ne vem, kaj se ta hip dogaja z gospo, ki jo je odpeljal rešilec. Srčno upam, da ni hujšega. Medvedko bodo po vsej verjetnosti ustrelili. Ampak-toliko literature sem prebrala o sobivanju medveda in človeka in tako malo možnosti naj bi bilo, da te v resnici napade medved. Zdaj pa kruta realnost.

Vem, ljudje smo zasedli medvedov življenjski prostor. Ampak zdi se mi, da so pogoji za razmnoževanje medvedov tako dobri, predobri, da jih je preveč. Če povem po pravici, me je bilo vedno malo strah, ko sem hodila po okoliških gozdovih. Zdaj me bo zelo strah. Tudi če bodo medvedko odstranili. Bo pa prišla nova in še deset njih. Rešitev? Naj se preselimo nazaj v mesto, bi verjetno rekel kdo. Kar nekaj jih že odšlo iz našega hriba, ravno iz tega razloga. Ampak jaz zagotovo ne bom odšla. Bo pa v prihajajočih dneh, ko se bo za to nesrečo izvedelo, zanimivo poslušati zagovornike medvedov in zagovornike tega, da jih je potrebno malo razredčiti. Jaz sem bolj za slednje. Ker pač tudi moji otroci hodijo naokoli. In preveč medvedov, preveč navajenih na ljudi, zagotovo ni dobro. Za nikogar, pravzaprav. Ker če je hrane premalo za vse, si jo bodo kosmatinci začeli iskati pri ljudeh. Si želimo še kakšno tragično zgodbo?

39 Komentarjev