Letos je bilo toliko dežja pred cvetno nedeljo… Pravzaprav se s tem le tolažim, saj sem pozabila, da moramo nabrati bršljan in ostalo zelenje, če želim narediti butarce. In v dežju se mi – roko na srce, res ni ljubilo plezati po drevesih in iskati tistega ta pravega bršljana, ki ima jagodke. Sem upala, da bom že narejene butarce našla v kakšni trgovini, kakšnem supermarketu. A kako sem se uštela! Prečesala sem jih kar nekaj, v mesto se mi pa ni ljubilo. Rešila me je tašča, ki je šla na trg in mi jih prinesla, tako da so tudi moji otroci lahko ponosno korakali proti cerkvici na žegen.

Samo še en teden je do Velike noči. Kako hitro je minil letošnji post! Še malo, pa si bom spekla najboljši kruh na svetu, iz polnozrnate pire. Se namreč postim kruha. In alkohola. Danes, ko smo praznovali rojstni dan mojega sina Gašperja, me je skorajda zamikalo, da bi si natočila kozarec črnega. A sem si mislila, če sem zdržala tako dolgo, bom pa še tale teden! Sem pa zato pridno pojedla dva kosa torte in dve pečeni jabolki, napolnjeni z orehi in marmelado. Seveda po vsem kosilu…

Butarce smo zataknili v vrt, da bo dobro obrodil, eno pa ob antenski stolp mojega moža radioamaterja, saj naj bi slednje tudi odganjale strele. In ko ravno omenjam vrt-v prihodnjih dneh me čaka štihanje! No, če sem bolj natančna, čaka moža, jaz bom bolj nadzorni…

Aja, pa še tole-včeraj je bila prva oddaja Ljubo doma. Zdaj boste vsi lahko videli, kakšno jedilnico in dnevno sobo imamo… Pa tako smo se skrivali pred novinarji, a ponudba, da nas ekipa Ljubo doma vzame v roke, je bila preveč mamljiva. In ni mi žal. Ravno nasprotno!