Ko sem bila smrklja, sem pisala dnevnik. Najprej sem ga zastavila tako, da sem vanj pisala bolj v šifrah, za vsak slučaj, če bi ga našla moja mamica… Potem pa sem se odločila, da če bom zaljubljena, bom z imenom in priimkom napisala, kdo je ta fant. In sem. Pa se ni doma nič hujšega zgodilo, verjetno mami ni stikala po mojih stvareh, ali pa se ji ni zdelo nič tako pretresljivo groznega, da bi me morala klicati na zagovor…

Tudi v srednji šoli sem pisala dnevnik, tega hranim še danes. In si ne želim, da bi ga našli moji otroci…. Včasih se mi zdi, da se še danes zalotim s kakšnimi neodgovorjenimi vprašanji iz ranega najstništva. Nekatere stvari očitno zorijo zelo dolgo, preden se z njimi v resnici soočiš.

Tudi moja hčerka piše dnevnik. In vem, kje ga hrani. Skušnjava je velika, a ne odprem ga. In ko ji na telefonu zazvoni znak za novo sporočilo, ga ne pogledam. Kakor tudi ne moževega. Pa pošte tudi ne odpiram drugim članom družine, razen Poloni in Urši, ki sta še čisto majhni in so njune pošte pravzaprav namenjene meni.

Mnogi prijatelji pa mi pripovedujejo, da so jim mame redno brskale po stvareh. In da so pošto, naslovljeno na njih, našli odprto na mizi. Mislim, da bi se sama ob čem takem počutila izdano, nespoštovano in čisto brez vsake pravice do svojega življenja. Morda ravno zato lahko tako prostodušno priznam in javno povem marsikaj iz svojega življenja, ker pač nisem obremenjena s tem, da bi kdo po njem brskal.

Ej, hvala mami, da mi nisi dala tega občutka kontrole nad menoj!