Včeraj sem bila v Postojni, na Festivalu družin. Vodila sem okroglo mizo na temo “družina kot sodoben način življenja”. Tudi če ne bi delala, bi si sama zelo želela priti tja, saj me takšna druženja napolnijo z upanjem, da še ni vse izgubljeno… Ampak moji doma pa ne marajo preveč takšnega množičnega srečevanja, saj je sploh starejšima otrokoma, najstnikoma, sila neprijetno. Davek prepoznavnosti, pač.

Na okrogli mizi so sodelovali Nina Ivanič, pa Hilda Tovšak in minister Igor Lukšič. Sploh slednji me je, moram priznati, prav prijetno presenetil. Saj se ga spomnim s fakultete, a tam se mi je zdel precej bolj mrk, kot se je izkazal včeraj. Morda mu je tako narekovalo univerzitetno ozračje, ne vem. In končno nekdo, ki pripada t.i. levici in ima urejeno družino in celo štiri otroke! Še sam se je včeraj pošalil na ta račun, češ, če ima več otrok nekdo, ki je veren, ni to nič posebnega, a ko jih ima toliko nekdo, ki pripada “drugi strani”, je pa že kar čudno…

No, zagotovil je, da brezplačni vrtec ne bo ukinjen, ampak bi naj bili vrtci v prihodnosti za vse zastonj, malice pa tudi ne bodo ukinili za srednješolce, le nek minimalen prispevek staršev bodo uvedli, da bodo otroci podarjeno hrano znali bolj ceniti, denar, ki bo tako ostal, bodo pa namenili za osnovnošolsko prehrano. Sem bila zadovoljna z odgovorom. Aja, pa še to je bilo zanimivo, da so bili pri njihovem četrtem otroku vsi prisotni pri porodu!

Nina tudi lepo pove, da je družina zanjo na prvem mestu in da je odpovedala marsikakšen projekt ravno zato, ker bi ji vzel preveč časa in s tem družino. Ampak je pa Nina tudi sicer živi dokaz, da imaš lahko vse-je lepa (dobila je pred dvema letoma naziv Femme fatale), pametna (svoj talent zna vnovčiti) in dobrosrčna (dela npr. za Rdeče noske). In kaj bi si človek želel več?

Hilda Tovšak ima tri sinove in pravi, da lahko delaš in si mama. Z voljo, z načrtom, ki se ga držiš. Odkar predstavlja delodajalce se ji sicer zdi, da so pri nas porodniške kar dolge in da si očetje težko privoščijo štirinajst dni dopusta ob rojstvu otroka, a ji je bilo potem kar malo žal za te besede, saj se je verjetno spomnila na svoje doživljanje dojenčka in svoj čas, ki ga preživljala z njim…

Zanimivo popoldne v Postojni, potem pa hitro domov, sem morala privezati paradižnike na palice, da mi jih ne odnese…