Včeraj sva imela z mojim obletnico poroke in sva šla malo sama ven. Ker že zelooooooooo dolgo časa nisva bila v kinu, sva si zaželela vonja po pokovki ter se tako odpravila po karte. Hja, glede na priložnost, torej obletnico poroke, sva želela videti kakšen romantičen film, pa razen risanke, v tej smeri nisva našla ničesar. Mož se je sicer bolj delal razočaranega, saj ima kot vsak dedec raje streljanje s kančkom groze, sama pa sem med slabimi izbrala najboljšo možnost. Angeli in demoni.

Ker otrok ne puščava še veliko samih, je bila to kar drzna izbira, saj je film dolg kar dve uri in pol. In res. Najprej sem uživala. Sama z mojim, kino, pijačka… Potem pa najprej pol ure(!) reklam. In sem se že začela malo presedati. Končno se je film začel. Lotila sem se ga z rahlo rezerviranostjo, saj sem vedela, kam pri Danu Brownu pes taco moli. Ravno prav resnice in zgodovinskih dejstev, da verjameš vse. A gre pravzaprav za triler in to je tudi vse, kar mi je film dal oz. vzel. Vzel mi je dve uri in pol mojega časa. Med filmom sem vsaj trikrat pogledala na uro in čakala, kdaj bo konec. Moža sem suvala pod rebra, naj pogleda na telefon, če so morda otroci kaj poklicali. Pa še pol litra vode sem spila in me je tiščalo…

Edino zanimivo je bilo, ko sem se ob prizoru, ko kardinali izbirajo novega papeža, spomnila na našega Rodeta. In pomislila, uau, med njimi je tudi en Slovenec! Sicer pa čakala, da bo konec.

In zdaj se sprašujem, je film res tako zanič? Ali pa jaz ne znam izklopiti svojih misli, še posebej tistih, ki mi prigovarjajo, da je doma z mladiči zagotovo kaj narobe. Verjetno bova morala z mojim večkrat kam sama, da se na to navadijo otroci, predvsem pa midva…