Hej, kar ne morem verjeti, da je že en mesec, odkar imamo Uršo! Vsak dan pomislim na pisanje in ideje mi kar poskakujejo, ko pa se zvečer precej utrujena počim pred televizor (to je zdaj moj obvezen način preživljanja večerov, saj je ta mala ves čas “priklopljena” name), mi na kraj pameti ne pade, da bi šla pred računalnik in z eno roko skušala kakšno zamisel preliti v besedilo.

In zdajle, ko je malčica zaspala in imam goro perila, ki me kliče že kakšnih štirinajst dni, zasvinjana tla, še brez ideje za kosilo…., sem se vendarle odločila malo pokukati na računalnik. In predvsem zapisati eno o klopih. Namreč- Urša ga je že dobila, stara komaj kakšen teden!!!!! In ta mala krvosesa živalca se je še tako dobro skrila, da sem si kar čestitala, ker sem ga sploh našla! Namreč, v ušesno mečico se ji je zažrl, z notranje strani! Saj pravi tisti vic, da imajo mestna dekleta v popku in ušesih uhančke, kmečke punce pa klope. In res je, letos je klopov kot trave. Tudi Polona ga je imela, pa naš Gašper kakšne tri, jaz (odkar sem iz porodnišnice) dva. Največja groza je pa ta, da se mi je pri puljenju klopov Gašperju, Poloni in Urši zgodilo najhujše-glavica je ostala v koži! Ne vem, morda sem res tako štorasta, morda so letos klopi tako trdoživi, morda sem imela samo smolo. Na srečo nam je uspelo glavice vsem zbezati ven, še najdlje je trajalo pri Urški. Čeprav sem revico malo mrcvarila s šivanko. V spanju. In tudi zbudila se ni. Da ne bo kdo rekel, da sem mučiteljica otrok…

Ali naj torej ne hodimo iz hiše? Nič na travico, nič na hišico na drevesu, nič na vrt? Mislim, da se ne bomo dali prestrašiti. Ampak pozorni moramo biti pa še in še. Vsak večer pregledovanje, tudi med lasmi. Imamo namreč tudi izkušnjo s klopom v gostem otroškem lasišču. Barabe majhne klopovske.

Aja, pa obljubljeno slikico sem skoraj pozabila prilepit. Čeprav je pikica zdaj spet že čisto drugačna. Pa naj bo.

Hej, ne gre, noče se prilepit….Joj, za znoret… Moram vprašat mojega skrbnika…