Kmalu grem rodit… Bolj ko se približuje d-day, bolj sem razdvojena. Ker bi najraje šla že jutri in hkrati bi najraje še bila kakšen mesec noseča.

Tako hecno je, ker se mi zdi, da moram pred porodom opraviti še toliko vsega. Vsi računi morajo biti plačani, perilo mora biti zloženo in polikano, doma pospravljeno…. Nujno moram pred porodom k frizerki in k pedikerki (ker se komaj dosežem do tja dol…), noge na sveže pobrite… Hladilnik mora biti poln, otroci sveže skopani in s postiženimi nohti, vsi maili odgovorjeni. Tokrat sem celo izpustila pleskanje hiše, ki je tudi del gnezditvenega nagona. Se mi ne ljubi. Pa bi bilo zares potrebno, ampak… Se bom zadovoljila s sveže prepleskanimi lasmi….

Kot da se z odhodom v porodnišnico nekaj konča. In potem spet začne. Saj se, ampak ne tako na nož. Saj bomo potem tudi še kdaj pospravili, se skopali, plačali kakšen račun. In zdoma bom samo dva, tri dni. Če povem čisto po pravici, se na nek poseben način veselim teh dveh dni v porodnišnici. Ker bom lahko ležala, malo zadremuckala in se res vsa posvetila novemu dojenčku. Ker doma bo potem….bom rekla – zanimivo. Pestro. Naporno. Ne, naprej pa ne grem v razmišljanju, ker me bo postalo strah.

No, ko bo kaj novega, se pa seveda oglasim.