Včeraj zvečer sem dobila meso. Govedino. Od kmeta, ki živino hrani zelo bio, brez silaže, kaj šele s čem drugim. In sem pakirala za v skrinjo kot nora. Le kako nam uspe pojesti toliko juhe, se sprašujem. Potem se pa spomnim, da je že zares dolgo nisem kuhala, ker mi je zmanjkalo mesa. In ker sem takšna razvajenka, da že po vonju vem, iz kakšnega mesa je juhica, ne maram drugega kot domačega. V trenutku mi postane žal, da ga nisem naročila še malo več…

Goveja juha…. Je res sploh zdrava? Sem nekje brala, da je to najslabša možna izbira. Vse zanič iz mesa gre v vodo in to vodo potem tako radi jemo. Meso se pa ponavadi valja po hladilniku še kakšne dva dneva, dokler ga ne zrežem v solato-potem ga spravim v promet. Ampak-vsakič, ko sem rodila, sem se spomnila na govejo juho. Tako mi je zadišala…Ne vem zakaj. Otroci jo imajo pa tako ali tako radi za krožnik polizat, sploh če so “nudeljci” domači. Sicer jih ne delam jaz, nisem tako noro zagrizena gospodinja, tašča mi jih zrihta s tržnice, ampak so pa skoraj domači….

Tako. Skrinjo imamo polno. Odkar smo bolj na kmetih doma, je komaj kaj prostora v njej za kakšen sladoled. Pa še ta ne zdrži dolgo, ker sem pač noseča…. vsak izgovor je dober….