Tako. Imamo še enega otroka. Zdravega.

Med nosečnostjo sem zavrnila preglede, s katerimi bi mi kakorkoli šarili po maternici in sva z možem razmišljala, da pač sprejmeva otroka takšnega, kakršen je. Če mu bo kaj manjkalo ali bo kaj preveč-najin je. In čeprav sem zaupala, da bo vse dobro, da bo punčka zdrava, me je tu in tam vendarle najedal dvom. Kaj pa če…. in sem se tolažila – nič, prav tako jo bomo imeli radi, če ne še bolj!

In je končno prišel porod. Lepo, počasi in nežno. Seveda z umetnimi popadki, ampak po zdravničini in babičini previdnosti je vse potekalo tako nekako nežno…. Ko sem pričakovala tistih nekaj “ta hudih”, ki naznanjajo rojstvo, je bilo že konec. Aleluja! Urša, dobre tri kilograme, živahna kot le kaj, najlepša, z vsemi prstki in sploh z vsem na pravem mestu-zdrava torej! Juhuhu!

V takšnih trenutkih si človek misli, Bogu hvala za še enega zdravega otroka, vse ostalo ni nič v primerjavi s tem! No, potem pa prideš domov in začne se ritem, ki ti ga delno narekujejo otroci, delno obveznosti, ki se kar nakopičijo…. in počasi začneš pozabljati na tisti stavek iz porodne sobe…..Zakaj pa ne spi ponoči? Zakaj pa se je ravno zdajle pokakala? Zakaj pa Polona noče spati v svoji posteljici? Zakaj pa Martin ponoči prižiga luč, ko gre na stranišče? Zakaj pa…. Pa me je danes pri zajtrku spomnil mož. Na tisto misel. Na hvaležnost, ki sva jo občutila. Kje pa je zdaj ta hvaležnost? Nekaj neprespanih noči in popolen padec?! Še sreča, da imam sogovornika, ki me spomni, ali pa spomnim njega jaz.

PS

Takoj ko slikce naložim v računalnik, prilepim eno Urškino!