Nikdar v življenju, pa čeprav morda sploh ni izgledalo, nisem bila prav pretirano odločna. In tudi prav pretirano veliko vztrajnosti nisem imela. Hitro sem se navduševala in kmalu je ta moj zanos tudi pojenjal. Pa naj je šlo za hujšanje, študij, projekte, odnose…

No, z leti pa se tudi to spreminja. Predvsem seveda zato, KER SEM TO ŽELELA. In kot se rado reče, na tem “delala”. Počasi že žanjem prve sadove…

Začelo se je z nekaj precej intimnimi stvarmi, nadaljevalo pa s tem, da zvečer pri spravljanju otrok spat, naredim red. Moji večeri so bili namreč takšni, da sem po večerji oblekla najmljajši dve v pižamice, potem smo šle gledat knjigice, potem pa sem ležala z obema v postelji (moji, seveda) in čakala, da vsaj Polona zaspi. Urška je včasih zaspala, največkrat pa sem jo prinesla v dnevno sobo, kjer sem jo do mojega odhoda v posteljo dojila. No, pravzaprav sem bila njena duda…

Nekega dne pa mi je počil film. In napovedala sem svojo odločitev-nič več ležanja s puncama, ker se sicer ob osmih, pol devetih moj dan konča. Po eni uri ležanja z njima v postelji sem bila namreč tako zanič, da se nisem mogla lotiti več prav nikakršnega dela. Tudi pisanja ne…

Mož je bil seveda proti. Naj izkoristim voljnost otrok, da se še želijo crkljati z menoj, pa da ne bom pustila, da se predolgo jočejo, pa da jih ne bom mučila… Vsi njegovi poskusi so bili zaman. In ko je naneslo, da je moral nekajkrat zapored uspavati Polono on, se je na tihem strinjal, da poskusim po svoje.

Prvi večer je bila borba. Že nekaj dni prej sem napovedovala, da bo odslej sama zaspančkala, ker je že velika. Potem sem majčkeno odložila začetek “mučenja”, ker je bila bolna. No, ko pa sem dočakala D-day, je bilo noro. Jok, da gre skozi kosti. Po pravljici oz. dvema, sem rekla, da grem v sosednjo sobo zlagat perilo. Ona pa s postelje. Jaz pa njo nazaj. Še preden sem prišla do druge sobe, je že bila spet na nogah. In tako kakšnih šestnajstkrat. A nisem popustila! Klicala je očija, pa starejšo sestrico, pa brata, pa babi, pa govorila, da je še bolna, da ima še norice, pa mi rekla, da nisem pridna… A sem vztrajala in po eni uri je zaspala.

Prihodnji večer ni niti poskusila več s postelje, le drla se je. Vsakih nekaj minut sem hodila k njej, jo božala, na hodniku, kjer sem se sprehajala, pa sem pela uspavanke.

Tretji večer me je vprašala, če bom spet perilo zlagala… Malo je pojokcala, a tako minimalno, da je tudi najmlajša mirno zaspala zraven nje, ko sem brala knjigice.

Nocoj pišem. In nihče ne joka. In ura še ni polnoči in še nisem na smrt zaspana in sem tako ponosna nase, da bi si pripela medaljo! Brez hujšega stresa, brez bruhanja v ihti (ja, tudi to smo že doživeli…) in brez prerekanja. Samo zato, ker sem se odločila in nisem popustila niti možu, niti Polonci.

Naslednji projekt bo pa ta majčkena. Nima dude, jaz sem cucelj in hrana obenem, ne zna zaspati drugače, kot pri meni v naročju…skratka, scrkljanka mala. A njej zaenkrat še popuščam, ker tudi sama ob tem uživam. Da je tako zelo moja. Kdo ve, morda je pa res moj zadnji otrok…