Danes je šla moja trinajstletna Manca jahat in je padla s konja. Uči se še, no, za seboj ima kakšnih petnajst ur, ki si jih je vse čisto sama plačala iz prihranjene žepnine. In je dobila konja, ki mu je pomlad očitno prebudila hormone – bil je namreč ves nemiren. Kar naenkrat, še preden sem uspela vzeti v roke kamero (ker zdaj sem sklenila, da bom malo več tudi snemala), se je konj pognal v dir in tudi učiteljica ga ni mogla ustaviti. Našo je zagrabila panika, enkrat je namreč s konja že padla in ji je verjetno spomin na prvi padec “prebil”. Skratka-končalo se je na tleh. Še sreča, da ni bil prav visoko raščen konj, temveč bolj pikec, tako da vsaj višina ni bila kritična. Ampak, ko vidiš svojega otroka, kako panično kriči na konju, ki se noče ustavit in dirja kot nor, ko vidiš svojega otroka, ko pade na tla in nepremično leži, takrat te pa stisne. Stisne tako močno, da okameniš in niti točno ne veš, kaj je zdaj tisto, kar je najbolj pametno storiti. Poklicati rešilca? Še malo počakati, da se vidi, kaj je pravzaprav narobe, kaj boli? Tisti hip bi samo zamenjal z otrokom-naj mene boli stokrat toliko, samo da bo s punco vse v redu.

No, zdaj je večer, Manca že spi, mož jo je peljal na rentgen in ničesar nima zlomljenega, le natrgane vezi in bolečine od padca. En teden mora počivat. Bogu hvala. Sem jo pred spanjem vprašala, če bo še jahala. In je rekla, da verjetno bo. Samo ne tega konja. Bravo punca! Mene so jahalne želje, čeprav sem res želela poskusiti, za precej časa minile. Sem takoj pomislila na najbolj črn scenarij : mati petih otrok, jaham, padem, si zlomim vrat, hrbtenico….skratka, mislim, da ne bom jahala. Tako ali tako se konjev bojim .