Zadnjič je naš mali praznoval rojstni dan.

En teden ali še dlje sem se ubadala s tem, kaj naj skuham, spečem, pripravim…. Totalna panika. Pa tako ali tako so povabljeni samo moji starši in brat z družino ter tašča. Sami domači. Ampak jaz-panika. Da bo okusno, da bo dovolj, da bo za vsakogar nekaj…. Kot da je prehranjevanje edini cilj, edino merilo tega, ali je zabava uspela ali ne. In naš predragi rojstnodnevnik, pet let je bil star, si je zaželel kitajsko pojedino. Huh! Še nikoli nisem kuhala kaj takega, sploh pa ne za več ljudi. Sem se zapodila na internet in preiskala vse možne recepte, nasvete….in ugotovila, da moram nakupiti toliko osnovnih sestavin, ki so tipične samo za kitajsko prehrano, da bom že samo s tem ob pol družinskega mesečnega proračuna za hrano. In sem sklenila, da bom malček poenostavila. Kupila sem nekaj instant vrečk z začimbami in posušenimi omakami in naredila prav spodobno kosilo! Po pravici-tega ne bom več počela, ker sem proti prehranjevanju “iz vrečk”, ampak tokrat so me rešile. Mnjam, sladko kisli piščanec z ananasom je bil celo naravnost izvrsten.

Hotela pa sem povedati nekaj drugega. Lepo je, če se gospodinja potrudi, če gostje začutijo, da so dobrodošli, če je hrana dobra…. Ni pa hrana edino, po čemer naj bi se spominjali zabave!!! Na koncu namreč tisti, ki praznuje, nima vse zaslužene pozornosti, ker se ljudje toliko ukvarjamo s svojimi krožniki. In-mimogrede-želji navkljub, naš mali kosila skorajda ni poskusil, ker se je tako zavzeto igral s sestrično in bratrancem… Časi obilnega žretja (pardon izrazu) so mimo. Ampak jaz kar ne morem iz svoje kože in sem obsedena s tem, da skuham vedno preveč, tako da še dva dni jemo ostanke… In ne morem iz svoje kože. Tudi če se potrudim. V zadnjem hipu, skoraj na skrivaj, vržem v krop še malo, za vsak slučaj…..

Aja, mali je želel čokoladno torto in sem mu spekla nutelino. Priporočam!