Včeraj je naša ta predzadnja prvič spala v svoji postelji. Poskušali smo že večkrat, a ni in ni šlo. No, včeraj smo pa kupili še eno ograjico, z njene postelje sem pospravila (točneje-preložila na novo lokacijo…) ogromen kup perila in zamenjala posteljnino. Bomo poskusili, sva rekla z možem in ves dan namigovala, kako je lepo spati v svoji postelji, pa da samo res veliki otroci spijo v svoji sobi, dojenčki so pa pri mamici in očku… Malo je razmišljala, potem se je pa odločila. “Jaz sem velika”, je rekla. Zvečer sem šla za njo po stopnicah in čakala, kam bo zavila. V spalnico ali v sobo od punc. Skoraj jo je že zaneslo k nama z možem, pa se je spomnila in rekla: “Ne, ne bom tukaj spala. Grem v svojo posteljo!” Aleluja! Se mi je smejalo do ušes in še čez. Zaspala je težko, trajalo je tako dolgo, da sem zlikala že vsaj pol kupa perila, a potem je zaspala in do jutra spala kot top!

V zakonski postelji pa kar naenkrat ogroooomno prostora! Zdaj se bova verjetno morala navaditi, da se nama ni več treba stiskati v kot, čeprav je najmlajša še vedno pri naju. A Polona je najraje spala kar počez in razkošje, ki sva ga doživela to prvo noč, je bilo blagodejno.

Pa je eno obdobje zopet za nami. Tako otroci počasi postajajo samostojni, se osvobajajo nas, staršev in ko začutijo pravi trenutek, je preskok neboleč.

Tudi nocoj je šla v svojo posteljo.