Danes smo z družino nesli blagoslovit adventni venček. Delali smo ga pa na delavnici v vrtcu. No, naj bi ga delal naš vrtčan Martin. Je pa izpadlo tako, da sem se prav nesramno zagrebla in ga skoraj v celoti spletla jaz… Moram reči, da sicer nimam prav velikega daru za kakšna ročna umetniška dela, ampak tile venčki me pa prav prevzamejo. Ko smo odhajali z delavnice domov sem opazila, da imam vse roke popraskane in ranjene od smrečja. Pa tega med pletenjem sploh nisem opazila… No, saj ne rečem, Martin se je tudi čisto zabaval. Najprej mi je sicer skušal pomagati, ko pa je videl, kako sem resno zagrabila za delo, je obupal in se šel igrat s prijateljčki. Še prej sem ga pa prav hinavsko sama “podila” stran z besedami….tam na mizi so piškotki, pa čaj, pojdi tja in kakšnega pojej…. Gašper se je dolgočasil, mož tudi, Manca je pletla svoj venec, Polona pa je uživala v vrišču in kopici otrok, ki so švigali mimo nje. Jaz pa-jezik ven in sem pletla, pletla…. No, če ga pogledam mi je celo kar uspel. Ampak za drugo leto imam že popoln načrt. Kupiti moram še zeleno žico, ki mi jo je letos posodila prijazna mamica Martinovega sovrtčana, pa kakšne mašnice, bolj žive okraske… Sem pa opazila še nekaj-tole vrtčevsko izelovanje venčkov pravzaprav sploh ni za otroke, ampak za mame. In za naše druženje. Očka sta bila pa celo dva. Naš ata in še eden, ki pa se je pustil videti samo kakšni dve minuti. In je potem izginil. In če razmišljam še naprej-na vseh roditeljskih sestankih, govorilnih urah, novoletnih srečanjih….smo ponavadi samo mamice. Enkrat je šel moj mož na roditeljski, domov je prišel po skoraj treh urah in ko sem ga vprašala, kaj so se pogovarjali, ni prav veliko vedel povedati. Zato grem raje sama. Spet ena tipično ženska napaka, saj vem, ampak sem rada na tekočem, kaj se v šoli in vrtcu dogaja. No, pa pustimo to, naj se vrnem k adventu. Najlepše je, ko ugasnem skoraj vse luči, samo ena svečka na venčku gori. Če pa se okrog mize zbere še vsa družina, je pa že skoraj kičasto. Oh, obožujem venčke, nedelje, svečke, lučke, nas!

Danes pa se je dogajalo še…. Miklavž! V vasi smo imeli Miklavževanje in oba starejša otroka sta sodelovala v igrici. Sem bila ponosna na njiju, ampak tudi preveč kritična. Sem se potem komaj brzdala, da jima nisem naštevala, kaj vse bi lahko storila boljše… No, igrica je uspela, otroci so bili zadovoljni, sploh, ker so v darilnem paketu dobili tudi čokolado in dan je bil skoraj popoln. Škoda le, ker je jutri ponedeljek z vsem, kar ponedeljki pač prinašajo. Šola, vrtec, služba… Glede na to pa, kako čas hitro teče, bo teden še prehitro pri kraju. Toliko v tolažbo.