Skip to Content

PRVIČ!

Prvič letos pišem na blog. Prvič letos sem imela danes oblečene kavbojke. Prvič letos sem šla v trgovino… Ej, koliko stvari lahko počnem prvič! In če se res dobro vživim v ta “prvič”, je življenje kar naenkrat bistveno bolj zanimivo in razgibano. Skoraj vsak dan lahko počnem nekaj novega!

Eh, sem pa danes tudi prvič letos pomila po tleh, petič letos pospravila kuhinjo, trikrat že brisala otroško bruhanje… Le zakaj so določena dela, ki nočejo počakati par dni? Kot je pranje perila, kuhanje, da ne seštejem, kolikokrat sem letos že vstala ponoči, ker je kakšna od ta malih jokala, lulala, jo je bolel trebušček, je želela piti….

Novo leto sem pa tako ali tako dočakala v avtu. Ko sem se vračala od zdravnika, ker je najmanjša zbolela. In ko sva se vrnili domov, je bilo že na vrsti tisto brisanje bruhijev. Trije od petih so bruhali. Ena pa na antibiotikih. V parih urah. Na novo leto. Juhuhu. Ampak danes sem si pa prvič letos namazala trepalnice. In prvič sem se našminkala. In jutri si bom za nagrado, ker sem fajn, prvič letos kupila kakšno kremico.

In kdo bo prvi, prvič letos na temo Prvič!, napisal komentar?

KROMPIRJEVE BOLNIŠNICE

Ne bi mogla reči, da smo imeli ravno počitnice. Res je, da otroci niso hodili v šolo in vrtec, ampak tudi če ne bi imeli počitnic, bi bili doma. Zboleli, seveda… Kašljanje, smrkanje in malo temperature. Pač nič posebnega, čeprav menda v vrtcu razsaja škrlatinka. Po pravici povedano, sploh ne vem natančno, kaj je že s to škrlatinko. Neke vrste angina, le da je v hujši obliki? Oz. lahko pusti posledice na srcu? Na srečo je nobeden od naših otrok še ni imel…

zacetek.JPGskoraj.JPG


Smo se pa v teh dneh pridno začeli pripravljati na zimo. Drva že imamo, zdaj je na vrsti nadstrešek za avto!!!! Juhuhu, nič več kidanja, drgnjenja ledu in jutranje vožnje skozi malo špranjo na prednjem steklu..

Priznam, skoraj edina prednost življenja v bloku je ta, da imaš garažo, iz katere te dvigalo popelje naravnost v stanovanje. Zdaj pa bo še zadnji adut bloka odšel v pozabo. Pripnem sliko, ko bo končan!

NAZAJ…

Pa smo prišli z morja. Bilo je še bolj naporno, kot sem mislila, da bo. Pa ni bilo čisto nič narobe z našim apartmajem-ravno nasprotno! Imeli smo super dovolj prostora za vse, zakonska postelja celo ni bila široka le meter štirideset, kot je ponavadi v hotelih, temveč dvajset centimetrov več in Urška je brez težav spala med nama z možem. Ampak… Takšne vročine, kot smo je bili deležni, ne pomnim. Sploh se ni shladilo, tudi ponoči sem spala odkrita. Potem pa tisto mukotrpno čakanje med dvanajsto in pol šesto, da gremo lahko nazaj na plažo. Pa animiraj otroke skoraj šest ur, da ne norijo po apartmaju in ne budijo vseh srečnežev v okoliških hiškah, ki imajo priliko malce zadremuckati…
Priznam, da smo se domov odpravili kar malo pred načrtovanim rokom. Čeprav je Rab res lep in smo obredli vse plaže, našli nekaj takšnih, kjer si utrujen že, ko uspeš priti do globine vode, ko končno lahko zaplavaš, pa tudi takšne, kjer so si naši fantje dali duška s skakanjem na glavo. Ampak ko smo se sredi noči vendarle pripeljali na domače dvorišče… To je šele pravo razkošje! Deset in več stopinj manj kot na morju, domača posteljica z mojim najljubšim vzglavnikom, črički v tišini, oddajlen zvoj cerkvenega zvonca. Ljubo doma!
Zdaj pa tako ali tako odštevamo dneve do konca počitnic. Prvega imamo kar dva prvošolca-osnovno in srednje-šolskega. Pa še enega vmes. In prav tako kot lani, se tudi letos že veselim začetka šole in vrtca. Da si malo oddahnem od silnega kuhanja, pospravljanja, akcije od jutra do večera. In že se vidim, kako bom prvega septembra v tišini na terasi naše hiše spila eno kavo. Z užitkom in čisto počasi. In v tistem trenutku bom odmislila čisto vse. Uau, se že veselim!!!

Aja, na TVS so me pregovorili, da na letošnji Slovenski popevki kot gostja eno zapojem. Glb… že dolgo je tega, ko sem to počela, pa še v živo bo. Morda pa moji dopoldnevi, ko bodo otroci naokoli, le ne bodo tako tihi, kot sem mislila… Se bo verjetno naokoli razlegalo moje prepevanje. Še sreča, da je okoli nas le travnik. Če uspem pregnat krta z vrta na ta način, bom pa poročala….

Pa še to-ni bilo terasa benda in ni bilo skrbi z našo ta veliko punco…

VELIKA PUNCA

Včeraj je naša ta predzadnja prvič spala v svoji postelji. Poskušali smo že večkrat, a ni in ni šlo. No, včeraj smo pa kupili še eno ograjico, z njene postelje sem pospravila (točneje-preložila na novo lokacijo…) ogromen kup perila in zamenjala posteljnino. Bomo poskusili, sva rekla z možem in ves dan namigovala, kako je lepo spati v svoji postelji, pa da samo res veliki otroci spijo v svoji sobi, dojenčki so pa pri mamici in očku… Malo je razmišljala, potem se je pa odločila. “Jaz sem velika”, je rekla. Zvečer sem šla za njo po stopnicah in čakala, kam bo zavila. V spalnico ali v sobo od punc. Skoraj jo je že zaneslo k nama z možem, pa se je spomnila in rekla: “Ne, ne bom tukaj spala. Grem v svojo posteljo!” Aleluja! Se mi je smejalo do ušes in še čez. Zaspala je težko, trajalo je tako dolgo, da sem zlikala že vsaj pol kupa perila, a potem je zaspala in do jutra spala kot top!

V zakonski postelji pa kar naenkrat ogroooomno prostora! Zdaj se bova verjetno morala navaditi, da se nama ni več treba stiskati v kot, čeprav je najmlajša še vedno pri naju. A Polona je najraje spala kar počez in razkošje, ki sva ga doživela to prvo noč, je bilo blagodejno.

Pa je eno obdobje zopet za nami. Tako otroci počasi postajajo samostojni, se osvobajajo nas, staršev in ko začutijo pravi trenutek, je preskok neboleč.

Tudi nocoj je šla v svojo posteljo.

VALETA

Naša najstarejša ima valeto. Zdaj bom čisto klišejska, ampak res si ne morem misliti, kako čas teče…

Pa se spomnim na svoje zaključevanje osnovne šole. Z mami sva ves dan hodili po trgovinah in iskali primerno obleko. Nisem želela nič preveč vpadljivega, mami mi ni dovolila hlač, torej sva iskali kakšno preprosto obleko, ki jo bom še kdaj oblekla. Težka naloga. A po dolgotrajnem iskanju, sva le našli preprosto, laneno obleko, smetanove barve. Še danes se je spomnim, fotografije žal nimam nobene.

Na valeti smo plesali. To sem vzela tako zares, da sem si na polovici večera pri twistu spahnila koleno. A to me ni ustavilo. Nasprotno, ugotovila sem, da me ob mirovanju koleno še bolj boli in se raje sploh nisem ustavila… Ob enajstih zvečer, ko je bilo že vsega konec, nas je šlo nekaj še malo posedet na stopnice bližnjega vtrca. Mislim, da sem bila prvič tako dolgo sama zunaj. Klepetali smo, se smejali, potem pa sta kar naenkrat prišla dva policaja. Spomnim se, da sem otrpnila kot kamen. Popisala sta nas in v hipu smo se vsi raztepli vsak na svoj dom. Kakšno razočaranje! Prvič mi starši dovolijo nekaj več, že me preganjajo možje zakona. Mislim, da kakšen teden zaradi tega dogodka nisem spala. Tako me je skrbelo, kaj bo zdaj, bodo prišli pome, kaj sem naredila narobe, bodo klicali na zagovor starše? Uboga jaz. No, potem je minilo veliko časa in seveda se ni nič zgodilo in pozabila sem na policaje. Ampak priznam pa-vso srednjo šolo sem pazila, da se mi ne bi pripetilo kaj podobnega, tako zelo sem se takrat ustrašila. Vsaka stvar je za nekaj dobra…

Zdaj pa nov krog. Valeto ima moja hčerka. In vem, da bi tudi ona čutila podobno, če bi jo popisali policaji. In kakšne preveč vpadljive obleke tudi ni hotela. Pa še kakšen odsev sebe bi našla v njej…