Skip to Content

ZIMSKO OBLAČENJE

Pri majhnih otrocih mi je šlo in mi gre še vedno na živce oblačenje. Pa ne tisto vsakodnevno, temveč zimsko. In v teh dneh sem, nekega jutra, ko sem najmlajši vlekla jaknico na jopico, ugotovila, da prihaja ta neljubi čas.

Poleti se zdi, kot da imam tudi v omarah več prostora. Natikači na nogice in že smo pripravljeni. Nobenih vezalk, nič napornega, še skloniti se mi ni potrebno. Police za čevlje so skoraj prazne. Zdaj pa… Čevlji so večji, bolj masivni, kape in trakovi, rokavice in šali, bunde in jakne… Kam naj z vsemi temi "pripomočki"??!! Nujno potrebujem še kakšno omaro!!!

Prehodno obdobje je pa sploh nekaj posebnega. Del otrok si želi še vedno ostati v poletju in pri desetih stopinjah in dežju vztrajajo pri natikačih. Del otrok pa nasprotno-zadnjič je sin želel v šolo z rokavicami. In je šel. Popoldne pa je iz kleti privlekel sanke in mi poteptal in izruval pol hribčka trave pred hišo. Ker se je pač sankal…

Prehod v mrzli čas pa je neprijeten še zaradi nečesa-prehladov. Čeprav seveda ne dovolim, da otroci skačejo naokoli v natikačih, tudi kratke rokave jim skrijem kmalu oktobra, pa je prehlad in ob njem kašljanje, na dnevnem redu. Ko se vseh pet odloči, da bodo prehlajeni, je to prava simfonija različnih oblik kašlja. Moje izkušeno uho pa že prepozna, kateri je zaskrbljujoči in kateri je oni, ki sicer traja in traja, ampak mine sam od sebe.

Preberi več…

ROJSTNI DAN

Tile otroški rojstni dnevi so nekaj posebnega. Kako sem nevoščljiva tistim mamam, ki so rodile otroke od maja pa do konca septembra! Sploh ne vedo, kakšno olajšanje je to, ko začnejo otroci na svoj rojstni dan vabiti vse svoje prijatelje, vse tiste, ki morda še bodo prijatelji in vse, ki niti slučajno niso prijatelji, pa se jih vendar splača povabiti… Namreč-imeti rojstni dan v času, ko lahko organiziraš piknik.

Nikdar ne bom pozabila, kako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Začelo se je že nekaj tednov prej. Na spisku povabljencev jih je bilo namreč petindvajset. »Kdo je pa tale??!!«, so bila moja vprašanja…. In »A si prepričan, da bi tega tudi povabil??«, pa »A nisi s tem pa ravno zdaj na smrt skregan, ker ti je polomil ta nov avtoček?« Pa smo brisali, črtali, dodajali na novo in se pogajali. Ostalo jih je petnajst. Dobra pogajalka sem, ni kaj!

A petnajst tri do štiriletnih razbojnikov v stanovanju v bloku? Še sanjalo se mi ni, kako bo to šlo. Čisto sem namreč pozabila, da bodo otroke pripeljali starši in nekateri otroci bodo želeli, da njihova mamica še malo ostane ob njem… Torej-petnajst otrok IN še okoli dvajset staršev??!! Neeeeeeeee, to bo pa prehud zalogaj!

Preberi več…

ČEZ POLETJE

Čez poletje nikjer ni nikogar. Zadnjič kličem v neko javno podjetje, kjer imajo kar nekaj počitniških hišic, ki jih oddajajo tudi »zunanjim«. Ker vem, da je za to področje pri njih zadolžena neka Monika, sem jo seveda želela na telefon. Pa Monike ni bilo, je na dopustu in se je oglasil moški glas. Nedoločljive starosti, vendar kar malce nestrpen. Če imajo še kaj prostega, ga vprašam in mi odgovori, da je ravno ta teden prosta hiša, ki je bila tudi sicer naša prva izbira. Odlično! Rečem mu, da ga čez par minut pokličem nazaj, samo toliko, da povprašam moža, če se strinja, da kar nemudoma spakiramo in odrinemo. Mož se je strinjal, otroci so že začeli iz predalov vleči rokavčke in maske, ko jaz vsa navdušena kličem nazaj, da potrdim rezervacijo. In se znova oglasi isti moški glas in jaz mu z veseljem sporočim, da kličem nazaj in potrjujem rezervacijo in da smo že skoraj na poti. On pa me vpraša:« Ja, kam bi vi šli?«« No, saj veste, pred nekaj minutami sva govorila in ste mi povedali, da je prosta hiša ta teden in mi gremo!«, mu odvrnem. » Katera hiša? «, je začuden on. Potem pa še reče, da si ne more zapomniti vseh, s katerimi govori po telefonu in če sem lahko bolj natančna. Seveda, človek ne odhaja na počitnice, tako kot jaz, zato si ni mogel zapomniti kaj sva govorila pred dvema minutama in ni tako navdušen, se mirim v mislih in mu zelo strpno vse razložim še enkrat. On posluša, potem pa reče, »Saj ta hiša ni prosta ta teden. Šele septembra je«. »Ja, kaj niste rekli, da je ta teden ravno nekdo odpovedal in je prosta in mi bi jo z največjim veseljem rezervirali…«, mu jecljaje odgovorim, on pa »Jaz sem samo študent, tukaj je vse zmedeno, preveč imam dela!«.

Preberi več…

SOVRAŽNI GOVOR

Še preden sem danes prižgala računalnik, sem vedela, da bom obtožena sovražnega govora. In verjamem, da je vsakomur takoj jasno, da sem kanila napisati nekaj besed o istospolno usmerjenih ljudeh. Ker se besedna zveza »sovražni govor« v zadnjem času največkrat pojavlja ravno v tej povezavi. Kot o mnogočem, sem tudi o istospolnih partnerjih v različnih življenjskih obdobjih razmišljala različno. Pred dvajsetimi in več leti, ko še nisem imela otrok in družine, sem ob vprašanjih o porokah in posvojitvah otrok istospolnih, zamahnila z roko. Pa naj se poročijo, pa naj imajo otroke.

Potem sem začela delati na radiu in televiziji. Moji najboljši prijatelji so bili vedno homoseksualci. Kakšno razkošje za žensko je, da imaš ob sebi moškega, ki hodi s teboj po trgovinah, se na modo spozna stokrat bolj od tebe, se smeji šalam o menstruaciji in te nežno poboža po laseh, ko mu pripoveduješ o svoji nesrečni ljubezni! In v medijskem okolju je bila izbira vedno zelo, zelo bogata…

Potem pa sem si ustvarila družino. In kmalu z dvema zelo majhnima otrokoma ostala sama. Punčko in fantom. Oba sta me opazovala, me čutila, bila sem jima vzornica in trudila sem se biti oče in mati v eni osebi. Pa se je zgodilo, da je hotel sin, star dve, tri leta, naj mu nalakiram nohte. Tako, kot je to videl početi mene. Uau, fant naj bi gledal očeta, kako se brije, ne pa mamo, kako se lišpa… In sva šla k mojemu očetu na učno uro britja in moških pogovorov.

Takrat sem začela razmišljati…

Preberi več…

VREDNOST ŽENSK

Pred kratkim sem spremljala televizijske novice in ujela podatek, da naj bi bile medicinske sestre, za enako delo, manj plačane od svojih moških bratov.

Potem sem v nekem tedniku našla podatke, ki statistično prikazujejo razlike v plačilu za enako opravljeno delo pri moških in ženskah. In povem vam-nisem verjela svojim očem. Pa sem začela spraševati naokoli. Tašča mi je povedala, da je pred leti, ko se je upokojila, njeno mesto zasedel moški in takoj dobil več denarja.

Potem pa me je presunila še ena statistična raziskava. V povprečju naj bi v vsej Evropski uniji ravno slovenski moški svojim partnerkam najmanj pomagali v gospodinjstvu. Najmanj od vseh.

Potem pa pomislim na povprečno slovensko ženo. Njen dan se začne zgodaj, saj mora pred odhodom v službo obesiti perilo, ki ga zaradi cenejše električne energije pere ponoči, pa bi se do večera že vse zmečkalo. Zbudi otroka, jima pripravi obleke za šolo in vrtec, mlajšemu pomaga pri oblačenju, sama pa na hitro naredi par požirkov kave. Ko se ravno želi pred ogledalom v kopalnici vsaj malo našminkati, jo od tam prepodi še ves zaspan mož, ki je zavzel straniščno školjko. Žena zato izkoristi tistih nekaj minut in pobere moževe spodnjice in nogavice, ki jih je pred spanjem vrgel na tla sredi hodnika.

Ko se mož olajša na stranišču, si žena premisli, da bi se šminkala v istem prostoru, saj bi ga bilo prej nujno temeljito prezračiti…

Preberi več…