Skip to Content

PODARITE OBČUTEK…

Čas praznikov prihaja. Ko je svet prežet z nekim čarobnim vzdušjem. Tudi naše delovno okolje. Drug drugemu povemo, da si želimo vsega dobrega in se obdarujemo. V mnogih podjetjih pripravijo za otroke zaposlenih  igrico, povabijo katerega od dobrih mož in delijo darila. Ampak kriza se pozna…. in vedno manj je tistih, ki svojim zaposlenim lahko naklonijo božičnico, kupijo darila. Ste direktor, lastnik takšnega podjetja?

Nič ne skrbite, tudi če je vaš transakcijski račun bolj prazen. Svojim zaposlenim lahko poklonite več kot je darilo v obliki koledarja ali celo minimalnega zneska.

Podarite jim lahko občutek. Občutek?!

Ena od temeljnih družabnih veščin je sprejetost. Druga je učenje, spoznavanje novih informacij, pa sposobnost, da ljudi razvedrimo in vzpostavitev pristnega stika. Torej, kar štiri stvari, s katerimi lahko sodelavcem, podrejenim, poslovnim partnerjem nekaj poklonimo. Kaj konkretno imam v mislih?
Svojemu zaposlenemu lahko dam vse te občutke in to je tisto, kar je po vseh raziskavah v resnici bolj pomembno, kot je denar. A vzeti si moram čas, ki pa je tudi vrednota oz. dobrina, ki je pravzaprav manjka bolj, kot denarja. Kot vodja si do konca leta naredim načrt, kdaj si lahko vzamem pol ure za vsakega zaposlenega. Povabim ga v svojo pisarno na pogovor. Povem mu, da je dragocen in pomemben člen v podjetju. Da si iskreno želite, da bi se v svojem delovnem okolju počutil dobro, zato ga vprašate, kako se počuti. Ne čudite se, če bo kdo popolnoma zmeden ob takšnih vprašanjih, saj jih v naši kulturi nekako nismo vajeni in smo precej zadržani. A občutki v vseh življenjskih situacijah na koncu vendarle zmagajo in če vam je na smrt zoprno delati nek posel, čeprav z njim veliko zaslužite, boste posel zamenjali. Ali pa vsaj zboleli….
 

No, ko si zaposleni opomore od prvega šoka, mu poveste, da je v firmi kriza, da ni denarja za nagrade, da pa si želite vendarle za novo leto narediti nekaj dobrega. Zato ga vprašate, kaj je tisto, česar bi se najbolj želel, kakšna sprememba? Kaj je tisto, kar mu včasih kvari dopoldneve? Kaj bi-po njegovem mnenju lahko naredili, da bi bilo boljše? Pa se bodo jeziki kmalu razvozljali. Prepričana sem, da boste slišali marsikaj zanimivega, tudi zelo koristnega. Ker imajo zaposleni velikokrat napačno mnenje, da niso upoštevani in da je brez smisla, da bi vam o svojih zamislih sploh govorili, so raje tiho. Zdaj pa imajo to priložnost! Potem zaposlenemu poveste, da si želite, da bi začutil to, da je pomemben za podjetje in ga povprašate, če je morda kakšno izobraževanje, ki bi se ga rad udeležil v prihodnjem letu. Pripravljenih imejte v rokavu nekaj možnosti, ki bi za vas bile še finančno sprejemljive. Dovolite, da zaposleni predlaga tudi kakšen tečaj ali delavnico, ki ni nujno v neposredni povezavi s poslom. Morda gre za njegov duhovni, osebni napredek. A če boste sprejeli to njegovo pobudo, ste na dobri poti, da bo vaš zaposleni dal vse od sebe, tudi v firmi. In s tem boste izboljšal vaš poslovni rezultat.

S poslovnimi partnerji gre malo drugače. Največkrat podjetja uberejo najlažjo pot, kar po elektronski pošti pošljejo voščilnice. A to je najbolj neoseben način pošiljanja lepih želja in poslovni partner, ki takšno čestitko dobi, pač ne more začutiti, kako edinstven in pomemben je za vas. Zato si boste zopet morali čas. In kupiti ali natisniti čestitke. Ker vsakega poslovnega partnerja zagotovo dobro poznate, tudi kaj iz njegovega osebnega življenja, vsakemu napišite nekaj lepih želja. Ne samo kratek stavek, češ, srečno novo leto… Napišite npr. …vesel sem, da lahko sodelujem z vami in se veselim, da bo naše skupno delo uspešno tudi v prihodnjem letu… potem pa še en malo bolj oseben stavek, npr….. tudi vaši družini, predvsem vašim najmlajšim pa čarobno pričakovanje Božiča. Ali … vam pa veliko prijaznih dogodivščin v borbi z morskimi valovi…, če je jadralec.

Tako. Kdo bo še rekel, da se ne da ničesar prijaznega pokloniti, tudi če za darila zmanjka denarja?

Delavnica Trening komunikacije in javnega nastopanja s Sašo Einsiedler

Ne nastopamo le televizijski in radijski voditelji-nastopamo ves čas vsi. Zakaj nekdo naredi na nas dober prvi vtis, nekdo pa nam je takoj neprijeten? Znamo in si upamo pred več ljudmi povedati svoje mnenje? Imamo tremo? Kakšna prepričanja nas vodijo, ko se odpravljamo “med ljudi”?

Kdaj in kje bo delavnica:

22.10.2012 od 16h do 20h na GZS na Dimičevi 13 v Ljubljani

Na štiriurni delavnici bomo spoznali

-zakonitosti dobrega prvega vtisa
-zakonitosti nastopanja pred občinstvom
-odkod trema in kako jo lahko obrnem sebi v prid
-samopodoba, kako jo krepimo
-umirjanje konfliktne komunikacije
-vaje za sproščanje, ozaveščanje
-vsak udeleženec bo pripravil 3 minutni nastop in prejel konkretne napotke

Udeležencev na delavnici bo največ petnajst. Da bomo v kratkem času lahku naredili veliko!
Domov boste odšli z znanjem novih veščin, ki jih boste lahko takoj preizkusili ter vajami, ki vam bodo pomagale pri premagovanju mnogih življenjskih preizkušnjah, ne samo pri nastopanju…

Cena delavnice je 135,00 eur+ddv za pravne osebe in 120,00 eur za fizične
Vključeno je gradivo in napitki med odmori, zagotovljeno je brezplačno parkiranje v garaži GZS.

Prijave pošljite na naslov info@heliopolis.si, prav tako vam z veseljem odgovorim še kakšno vaše vprašanje!

Udeleženci delavnice boste imeli tudi 20% popust pri nakupu kompleta Trening komunikacije in javnega nastopanja s Sašo Einsiedler

Se že veselim!!!

Tudi javni nastop je lahko užitek!

Javno nastopanje-besedi, ki mnogim poženeta strah v kosti… Saj vsi poznamo tisti občutek, ko sem nam začnejo tresti roke in kolena, ko so usta suha, ko slišimo bitje svojega srca in ko se nam zdi, da nikakor ne zberemo svojih misli. Pa ste se v resnici kdaj vprašali, ZAKAJ je to tako? Zakaj je ravno nastop pred drugimi na lestvici najbolj stresnih dogodkov nekje pri vrhu? Ste res že slišali za koga, ki ga je med nastopanjem požrla huda zverina, ga je povozil avto, mu je naravnost na glavo priletel meteorit iz vesolja? Jaz ne…. Ker javni nastop V RESNICI ni nekaj, kar bi bilo življenjsko ogrožujoče, pa se ga vendar tako zelo bojimo, da ob njem doživljamo podobne odzive v telesu, kot bi šlo za zares hude reči…

Najprej si je seveda potrebno zastaviti vprašanje, ali ni morda ta mit o javnem nastopanju kot stresnem dejanju, nekoliko pretiran. In smo ga ponotranjili, brez da bi ga v resnici kdaj preizkusili neobremenjeni. Misel, vredna razmisleka…

Ljudje smo tudi prepričani, da smo ves čas opazovani in ocenjevani. No, delno je to resnica, sploh, če smo pred kamero ali na odru. A v komunikaciji z le nekaj ljudmi je vsak od nas tako zaposlen s samim seboj, da velikokrat niti ne opazimo napak drugega. Še več. Ko naredimo kakšno napako, nas to naredi bolj človeške in prijetne. Nihče namreč ni popoln in ko vidimo druge, da imajo podobne težave, kot mi sami, je to za nas nekakšno olajšanje.

Preberi več…

DOBER ZAČETEK, SKORAJ VSE DOBRO

Aristotel je že pred mnogimi leti ugotovil, da dober začetek pomeni več kot polovico storjenega. In res. Prvi vtis, ki je nekakšen začetek, je izjemnega pomena v komunikaciji. Najprej se pomudimo pri samem izrazu. Vtis pomeni, da je nekaj odtisnjeno, da se ne da kar tako izbrisati in da vpliva na prihodnost-vsakič, ko se drugi spomni oz. vidi ta vtis. To pomeni, da ljudje presojajo vsa naša ravnanja skozi ta filter. O čem govorim? Dva poslovneža se preko elektronske pošte dogovorita za srečanje. Že slog pisanja, pravilna raba slovnice in tipkovnice izdajata. A nismo vsi Cankarji in Prešerni in nekaterim pol pismenost ne predstavlja nikakršne ovire. Je pa osebni stik nekaj čisto drugega. Ker tam pa ne delujejo samo naša zunanja čutila, temveč tudi notranje tipalke… No, dva se torej dogovorita za srečanje, eden pa zamudi 10 min. Nič posebnega, bi rekli, a njegova dobra podlaga za uspešno sodelovanje je s tem trenutkom že na zelo trhlih nogah. Ko se ta zamudnik vendarle prikaže, začne z opravičevanjem, češ, na cesti je bila gneča, nek bumbar bi se skoraj zaletel vanj, pred njim pa je bila ena počasna baba v avtu in ni je mogel prehiteti. Tako je samozaposlen z opravičili, da sogovornika v resnici sploh ne opazi. Potem začne govoriti o poslu, kaj vse dobrega zna in zmore in kako je v resnici najboljša možna izbira za partnerstvo. No, njegovemu sogovorniku še na kraj pameti ne pade, da bi razmišljal tako. Počutil se je namreč slabo, ko je čakal na partnerja. Bil je malce užaljen, saj je prišel od dlje, kot njegov sogovornik, pa vendar se je sam potrudil priti točno. Na ta način je pokazal spoštovanje, sogovornik ga ni. Potem pa to opravičevanje… Komaj kdaj ga je zamudnik pogledal v oči in sploh ga ni poslušal. Tudi ko mu je rekel, da je v redu, da se tudi zamuda pač zgodi… Čutil je, kot da ni dovolj pomemben oz. enakovreden sogovorniku.
Pa imamo dva, ki se ne počutita dobro. In kako takšno srečanje lahko vpliva na naslednja? Enostavno. V notranji program obeh poslovnežev, se je zapisala informacija, ki bo prišla na plano vsakič, ko se bosta srečala ali pa pomislila eden na drugega. Če se bo zamudnik še tako trudil, tako zelo dobro delal, se bo drugemu ob srečanju z njim vsakič sprožil program, ki mu bo šepetal, da se ob njem ne počuti dobro. Vsa ravnanja zamudnika bo filtriral skozi ta odtis, ki ga je pustil na njem.
Ali pa-ko grem na srečanje, me neznansko boli glava. Ob spoznavanju to tudi povem. Z jadikovanjem nad glavobolom in držo telesa, ki to potrjuje, vtiskujem drugemu ta občutek nelagodja. Vsakič, ko se bova naslednjič srečala, se bo v njem (in tudi v meni) sprožil program nelagodja ob glavobolu. Smola, ne?
Zato je prvi vtis tako zelo pomemben. In kaj lahko storim, da bo dober, boljši? Marsikaj. Za začetek je pomembno vedeti, da bo moja notranja naravnanost vidna tudi zunaj. Oziroma, jo bo sogovornik začutil. Zato si je dobro v mislih zavrteti film srečanja, da bomo pripravljeni. Če bomo dobro pripravljeni, bomo boljše volje, bolj samozavestni, pa vendar ne naduti.
Gremo po vrsti. Pridem v pisarno, kjer me čaka bodoči delodajalec. Moja drža telesa mora biti odprta, obraz nasmejan, oči uprte v sogovornika. Krepak stisk roke, potem pa počakam, da mi sogovornik namigne, kam se lahko usedem. Bog ne daj, da ima on svoj najljubši stol za mizo, pa se brez vprašanja počim ravno tja!! Še vedno z nasmehom, rok ne skrivam pod mizo, komolcev ne naslanjam nanjo… In pogovor steče. Malo pohvalim pisarno ali poslovne prostore, povem, da mi je res v veselje in izziv, da sem ta hip tukaj, ker sem tudi sicer kupec njihovih izdelkov… To ni t.i. lezenje v r…, ampak “gladenje”, ki se nam bo zagotovo obrestovalo. Seveda pa pri tem ne smemo biti osladni.
Zakaj ves čas govorim o nasmehu? Zato, ker je eno najmočnejših orožij. Ko se dojenček rodi, se mu vsi nasmehnemo. Ko se dojenček prvič nasmehne nam (pa čeprav pravijo, da je to finta matere narave, da tega prvič ne stori zavestno, ampak refleksno, zato, da si okrepi svoj položaj v družini oz. pri ljudeh, ki ga hranijo. ..), se mamice od razneženosti razjokamo, vsem prijateljem, babicam in dedkom pa pošljemo sporočilo, češ, zasmejal se je!!!! Smejoč obraz deluje antistresno, še posebej dojenčkov, to so znanstvena dognanja. No, prijetno pa deluje tudi nekoliko starejši obraz, če je okrašen z nasmeškom. Kdor se mi smehlja mi sporoča, da me sprejema, da je odprt in pripravljen za sodelovanje. In v meni vzbuja dobre občutke. Kaj bi si za dober začetek obetavnega posla sploh lahko še želela?!
To pa o prvem vtisu še ni vse. A več prihodnjič…

DRUGI JOŽE

Nekoč je živel nek drugi Jože. Imel je svojo mizarsko delavnico in odločil se je, da bo v službi dal odpoved ter začel na svoje. Imel je srečo, da je imel nekaj prihrankov, s katerimi si je dokupil potrebno orodje, ostalo pa mu je še nekaj denarja za življenje-za primer, če ne bi takoj dobil novih strank.

Drugi Jože je torej zbral pogum in začel z delom. K njemu so prihajale stranke, ki so ga poznale že od prej, ko je delal na črno. Ker je jim je takrat kot ljubiteljski mizar računal bolj malo, so se rade vračale. Zdaj pa je bil samostojni podjetnik, brez zagotovljene plače petnajstega v mesecu. In je tem strankam zaračunal za svoje delo več. Kmalu ga niso več tako pogosto iskale…

Jože, ki je bil sicer najbolj srečen v svoji delavnici, ko ga ni motil nihče in je bil lahko zatopljen v svoje misli, je bil primoran med ljudi. Povedati jim, da je mizar, da je dober mizar, zanesljiv in ne predrag. Kmalu se mu je ponudila priložnost, ko so v kraju, kjer je živel, organizirali predstavitev svojih malih podjetnikov. Povabljeni so bili, da pripravijo nekaj minutno predstavitev in kasneje v osebnih pogovorih izmenjajo kontakte, se podrobneje predstavijo…. Skratka-idealna priložnost!

Drugi Jože se je ga dogodka neznansko veselil. Od nekdaj je rad povedal svoje mnenje, seveda le, če ga je kdo prosil zanj. Tudi njegov oče ga je vedno spodbujal, češ, dovolj veš in znaš, da se lahko zaneseš nase in najbolj pomemben nasvet: vedno zaupaj svojim odločitvam. Podkrepljen s temi besedami in občutkom, da ga njegov oče sprejema in je ponosen nanj, ni imel Jože nikakršnih težav z nastopanjem.

Kljub temu, da se je predstavitve veselil, pa se je zavedal, da se mora nanjo dobro pripraviti. To bo njegova priložnost in za nič na svetu je ni hotel izpustiti. Napisal si je besedilo in se odločil, da s seboj vzame lesen stol, da ga pokaže kot svoj izdelek. Nekaj dni pred dogodkom se mu je sanjalo, kako stopa proti osvetljenemu odru, v rokah drži svoj leseni stol in vsa dvorana drgeta od pričakovanja in navdušenja. Sanjalo se mu je, kako je blestel, kako je bil najboljši, kako čudovit občutek ga je spremljal, ko je govoril o sebi in svojem delu. Zjutraj se je Jože zbudil z blaženim nasmeškom na ustnicah in skoraj bi si sam zaploskal…

V dvorani, kjer so bile predstavitve, je bilo že polno ljudi. Jože je čutil, kako mu kri preplavlja obraz in čutil je, da mu srce noro razbija. Vedel je, da se mora umiriti. Nekajkrat je globoko vzdihnil in izdihnil, malo stisnil mišice po vsem telesu in si spodbudno zašepetal, češ, vse bo dobro, pripravljen sem, šel bom in pokazal, v čem sem najboljši!

Njegov nastop je bil popoln uspeh. Brez papirjev v rokah, s katerih bi bral pripravljeno besedilo, z odličnim prvim vtisom, z nasmehom na ustnicah in očesnim stikom z vsemi v dvorani, je blestel. Kot bi se rodil za nastopanje. A Jože je bil le prepričan v to, da je zares dober mizar, da je profesionalec in da bo vsem, ki si bodo izbrali drugega mizarja, žal… Ko so si prisotni z občudovanjem in odobravanjem ogledovali njegov vzorčni stol, je Jože vedel, da je dobro opravil svoje delo. Z vsem svojim telesom, ne samo z besedami, je govoril o svojem delu in iz vsakega njegovega pogleda je bilo razbrati, kako zelo predan je.

Posel mu je zacvetel. Navdušenje je namreč nalezljivo in ljudje imajo radi tiste, ki so dobre volje polni. Radi imajo nasmejane, odprte ljudi, radi se nalezejo njihovih pozitivnih misli. In tako je drugi Jože srečno živel do konca svojih dni, odprl je veliko mizarsko delavnico, imel ženo in tri otroke, bil je zvest mož in dober mizar. Čez nekaj let so ga, kot uglednega člana skupnosti, povabili k kandidaturi za župana in zmagal je!

Pravljica? Morda.

A tudi če v resničnem življenju ni vse tako pravljično, in zagotavljam vam-skoraj nikdar ni-je lahko skoraj tako pravljično. Z nekaj vaje, z nekaj spoznanji o sebi, svojimi vzorci in nekaj pravili o dobri komunikaciji, se premikajo gore. In še tako leseni primeri, ko smo ravno pri mizarjih.

Začetek je težak. Priznati si je najtežje. Potem steče. Želite vedeti kako? Berite naslednji članek!