Skip to Content

ZASPALA….

Ah, spet sem malce zaspala s pisanjem bloga. Bom pa objavila odgovor iz Jane, se mi zdi kar primeren za vse nas… Srečno!!!

VSAK DAN JE LAHKO NOV ZAČETEK

Gospa Saša. Novo leto je tu. Čas za nov začetek? Kakšen? Kako? Veliko nas je, ki bi si želele kaj spremeniti v svojih življenjih, na bolje, seveda… Imate kakšno spodbudno besedo?

Bralka

Ljudje smo tako naravnani, da vedno iščemo neke oprijemljive prelomnice za dobre sklepe o spremembah. Takoj po praznovanju rojstnega dne začnem hujšati. Po tej zabavi preneham kaditi. Ko bo vreme bolj toplo, začnem telovaditi… Koliko dobrih sklepov in odločitev je šele naloženih novemu letu! Velikokrat pa nas, žal, v korenite spremembe prisilijo šele hudi pretresi našega življenja. Ločitev, smrt nam ljubih, bolezen. Kot da se v resnici šele takrat zavemo svojega življenja, njegove silne dragocenosti. In kot da šele takrat spoznamo, da nismo samo avtomati, ki služijo svojim domačim, da imajo site trebuhe, oprane in zlikane srajce in da se ne zadušijo v lastnih smeteh. Zavemo se svojih čustev, svojega telesa, svojih misli in svojih hrepenenj. Na vso srečo, ali-končno!

Preberi več…

CVETKA

Spoštovana g. Saša!

Berem vaše odgovore in vidim, da se vam oglašajo predvsem ženske s težavami v partnerskih odnosih. Moja težava pa je nekoliko drugačna…

Imam dva odrasla otroka, sina in hčerko. Sin se je pred leti ločil, ima pa dva majhna otroka. Ena vnukinja hodi v drugi razred, druga je še v vrtcu. Z bivšo snaho se takrat, ko sta bila še poročena, nisva najbolje razumeli, zdaj pa kar dobro sodelujeva. Zakaj vam pišem? Sin si je našel drugo partnerko, ki tudi že ima otroka. Pa to sploh ni problem, moti me, da ta nova partnerica kroji življenje mojemu sinu. Ne samo to-kar naprej se tudi vtikuje v vzgojo vnukinj, čeprav živita s svojo mamico. Enkrat do dvakrat na teden prideta deklici k sinu, tudi za vikende se videvajo, tu in tam vnukinji lahko pazim tudi jaz. In takrat se mi deklici razjokata, kako grozna je očkova nova žena, da ju ne mara, da morata biti ves čas tiho, ne smeta se umazati na igrišču, zahteva vojaški red… In sta mi rekli, da ne želita več k očku, zaradi te ženske. Skušala sem se pogovoriti s sinom, pa pravi, da je to njegova stvar in da je prav, da sta punčki bolj "na kratko" vzgajani, da ne bosta razvajeni. Meni se pa sploh ne zdita razvajeni, le sinu njegova nova partnerka pere možgane in sploh ne razmišlja več, kot nekoč. Vem, da to ni moja stvar, a tako zelo trpim, ko gledam vnukinji, skrbi me, da se bosta počasi odvrnili od svojega očeta. Kaj naj naredim?

Cvetka

Preberi več…

ANKA

Pozdravljena ga. Saša,

pri opisovanju svojega problema bom skušala biti čimbolj kratka in se vam že vnaprej zahvaljujem za morebiten nasvet. Sem petdesetletnica z dvema odraslima otrokoma.

Oče otrok je bil moja prva velika ljubezen in doslej edini moški v mojem življenju, čeprav z njim nikoli nisem bila prav srečna.

Bil je ženskar, varal me je z nešteto ženskami oz. z vsako, ki mu je prišla naproti. Hoby mu je bilo "podiranje" partnerk njegovih prijateljev. Povrhu vsega je bil takrat še alkoholik in tudi fizično nasilen do mene in s tem posredno tudi do otrok. Pred 14 leti sem se odločila narediti temu konec, bilo je sicer zelo hudo, a zaradi otrok sem bila vztrajna . Deset let sem otroka sama vzgajala, izogibal se je plačevanju preživnine in tudi ni iskal stikov z otrokoma, čeprav mu tega nisem nikoli onemogočala.

Pred nekaj leti pa mi poslal pismo, ki sem ga sprva le bežno preletela, prav prebrala pa šele nekaj mesecev kasneje. Napisal je, kako nas pogreša, obžaloval pretekla dejanja…pismo se me je močno dotaknilo in naju sčasoma zbližalo. Otroka sta me opozarjala, naj se spomnim, kako sem trpela in naj ne nasedam njegovim lepim besedam. A odgovarjala sem jima, da si zasluži, da mu damo še eno možnost, da dokaže, da se je res spremenil in da je postal drug človek. Iskreno sem si želela, da postanemo prava družina. Sprejela sem ga nazaj.

Po nekaj tednih mi je začel omenjat " prijateljico ", ki naj bi mu v tistih letih, ko smo živeli ločeno, prala in kuhala, omenjal je, kako ji je zdaj hudo, ker je zaljubljena vanj. Tako sem ugotovila, da je to tista " žena njegovega kolega ", s katero me je že varal pred leti in je bila pravzaprav pika na i, zaradi katere sva se pred 14 leti razšla. Prepričeval in prepričal me je, da je ne ljubi, da sem edino jaz ljubezen njegovega življenja. In vsem tem lažem sem jaz, neumnica, nasedla kot kakšna najstnica.

Sedaj pa zaradi tega doživljam ponovno pravi pekel. Moj dragi namreč s svojo bivšo sploh ni prekinil, še naprej veselo hodi k njej, skupaj gresta tudi npr. na morje ali izlete, se kaže z njo v javnosti, ima nanjo prepisanega tudi nekaj premoženja, skratka ta ljubica pobira smetano, meni pa ostajajo drobtinice. Najhuje pa je, da mi razmerja ne prizna in pravi, da si domišljam, da sem ljubosumna, da mu je samo prijateljica. V teh nekaj letih sem že neštetokrat hotela z njim prekinit, pa dosežem to le za kakšen mesec, največ dva, potem se zopet vrne ter je pri tem zelo vztrajen in ta začaran krog se venomer ponavlja. Sam si jemlje preveč svobode, mene pa omejuje tako, da me hoče izolirat od sodelavk, sorodnikov. Če že slučajno kam grem, takoj naredi prepir in se za nekaj dni odseli k staršem, vmes pa hodi k prijateljici. Sem res nenormalna, ker ne dopuščam takega " prijateljstva " z njegovo bivšo?

Od vsega sem že utrujena, brezvoljna in ne vidim več izhoda. Hrepenim po sočloveku, ki me bo cenil, spoštoval, ki bo iskren do mene, ki mu bom lahko zaupala, rada bi zaživela umirjeno. Večkrat si zastavim cilj, da moram naredit konec tej zvezi, nato sem nekaj časa vztrajna, a nazadnje popustim in to se ponavlja v nedogled.

Anka

Preberi več…

KATARINA

Lepo pozdravljena, gospa Saša:)

Sem mama dveh odraslih otrok, hči že redno dela, sin študira.

Ločena sem 3 leta, v zakonu sva z bivšim možem izgubila vso nežnost. Kmalu po ločitvi pa sem spoznala moškega, mislila sem, da je moj princ. Lep, postaven, dober ljubimec in dokler nisva začela živeti skupaj, je bila ena sama pravljica. Ki pa se je takoj razbila, saj je kmalu pokazal svoj pravi obraz.

Želel je , da prodam precej veliko stanovanje, vržem moja otroka v eno manjše in kupim za naju hiško, kajti on pravzaprav ni imel ničesar. Moja otroka je imel ves čas pod nadzorom, celo hrano jima je odmerjal, jaz pa sem kupovala njegovima dvema vse, od igrač do oblačil. In to iz srca. Kmalu pa so se začeli še klici žensk pozno v noč, hihitanje, skrivanje telefona. Obtoževal me je, da sem bolno ljubosumna, bil je hladen do mene, vpil je in bil nesramen. Kmalu svojih zvez z drugimi niti ni več skrival… Odločila sem se, da ga zapustim. Zdaj živim umirjeno življenje, a hrepenim po ljubezni in samota me ubija. Čez dan še gre, ponoči pa me oblijejo solze in ne znam si pomagati. Klub zrelim letom sem postavna in ženska, za katero se moški še vedno obračajo. Pa bom kdaj spoznala pravega, iskrenega, zvestega in dobrosrčnega moškega? Sploh obstaja??

Katarina

Preberi več…

Ali je odvisnost od moškega normalna?

Stara sem 36 let, ločena, mama petošolke. Že nekaj let živim z novim partnerjem. Prvi zakon se je zame klavrno končal, saj je šlo za mladostno vihravost in nepremišljenost, vsekakor ni šlo za veliko ljubezen. Pri sedanjem partnerju je drugače. Zanj lahko rečem, da je moški mojega življenja in to mu tudi pokažem. Vem, da tudi on čuti enako do mene, saj skupaj živiva in gradiva najino prihodnost, le da mi svojih čustev ne kaže z osladnimi gestami in besedami, do mene pa ima zelo velika pričakovanja. Jaz se trudim, da naredim vse kot želi on. Večkrat se skregava in takrat je zelo divje, saj si izrečeva besede, za katere nama je potem obema žal. Prijateljice mi pravijo, da me izkorišča in da sem nora, ker to počnem, predvsem pa to, da sem odvisna od njega, jaz pa v tem uživam, saj ga imam rada in si ne predstavljam življenja brez njega. Bolj konkretno to pomeni, da popolnoma sama skrbim za gospodinjstvo, hodim v trgovino, kuham, pospravljam, vzgajam svojo hči, hodim v službo, mu pomagam pri njegovi, skrbim zanj in ga razvajam, se zanj lepo uredim, mu skuham kaj dobrega … Včasih sem od vsega tega zelo utrujena in vem, da bi bilo bolj pravično, če bi mi v našem skupnem gospodinjstvu več pomagal, zavedam pa se tudi, da bi bilo to povsem nemogoče. Rada ga imam takšnega kot je in sem zanj pripravljena narediti vse. Poznam veliko moških, ki so bolj prijazni in ustrežljivi, a kaj, ko meni nobeden takšen ni všeč. Draga Saša, povejte mi, ali potrebujem strokovno pomoč ali pa sem vam najin odnos zdi tako lep, kot se zdi meni?

Preberi več…