Čez poletje nikjer ni nikogar. Zadnjič kličem v neko javno podjetje, kjer imajo kar nekaj počitniških hišic, ki jih oddajajo tudi »zunanjim«. Ker vem, da je za to področje pri njih zadolžena neka Monika, sem jo seveda želela na telefon. Pa Monike ni bilo, je na dopustu in se je oglasil moški glas. Nedoločljive starosti, vendar kar malce nestrpen. Če imajo še kaj prostega, ga vprašam in mi odgovori, da je ravno ta teden prosta hiša, ki je bila tudi sicer naša prva izbira. Odlično! Rečem mu, da ga čez par minut pokličem nazaj, samo toliko, da povprašam moža, če se strinja, da kar nemudoma spakiramo in odrinemo. Mož se je strinjal, otroci so že začeli iz predalov vleči rokavčke in maske, ko jaz vsa navdušena kličem nazaj, da potrdim rezervacijo. In se znova oglasi isti moški glas in jaz mu z veseljem sporočim, da kličem nazaj in potrjujem rezervacijo in da smo že skoraj na poti. On pa me vpraša:« Ja, kam bi vi šli?«« No, saj veste, pred nekaj minutami sva govorila in ste mi povedali, da je prosta hiša ta teden in mi gremo!«, mu odvrnem. » Katera hiša? «, je začuden on. Potem pa še reče, da si ne more zapomniti vseh, s katerimi govori po telefonu in če sem lahko bolj natančna. Seveda, človek ne odhaja na počitnice, tako kot jaz, zato si ni mogel zapomniti kaj sva govorila pred dvema minutama in ni tako navdušen, se mirim v mislih in mu zelo strpno vse razložim še enkrat. On posluša, potem pa reče, »Saj ta hiša ni prosta ta teden. Šele septembra je«. »Ja, kaj niste rekli, da je ta teden ravno nekdo odpovedal in je prosta in mi bi jo z največjim veseljem rezervirali…«, mu jecljaje odgovorim, on pa »Jaz sem samo študent, tukaj je vse zmedeno, preveč imam dela!«.

In tako ta teden nismo šli na počitnice. Otroci so nesli rokavčke nazaj v omare, mlajši sin pa je iz protesta vse popoldne hodil po hiši z masko na glavi. Še sreča, da ni našel plavutk…

Poleti se tako vse ustavi. Odgovor, ki ga poslušam največkrat, ko želim karkoli opraviti je: » Pokličite konec prihodnjega tedna, sodelavka, zadolžena za to področje, je na dopustu.« No prav, bom pa še jaz na dopustu. A včasih me že kar malo stisne, saj se te počitnice kar vlečejo in vlečejo in vedno je na dopustu tisti, ki bi ga tisti hip potrebovala. Ampak prav. Počitnice morajo biti, saj so to tudi strokovnjaki že davno znanstveno dokazali. Počivali naj bi menda kar tri tedne, če bi želeli res dober rezultat. In če pogledam z očmi delodajalca, je to skoraj popolnoma nemogoče, nekoga namreč tako dolgo pogrešiti. Z očmi žene ali mame, pa je še to prekratek čas. Tako ali tako pa raziskave kažejo tudi to, da se partnerji na počitnicah ogromno prepirajo. In da gre ravno med dopustom veliko parov narazen. Očitno niso navajeni sobivati drug z drugim v tako obilnih količinah. Časa, mislim. Verjetno ni prav čisto nič težko živeti z nekom, če ga vidiš zjutraj čisto na hitro, potem pa šele pozno zvečer, ko se oba utrujena vržeta na kavč pred televizor, malo pregledata najnujnejše dnevne dogodke, si povesta kakšen pripetljaj iz službe ali se malo pomuckata, potem pa spat. Najeta gospodinjska pomočnica pa naslednji dan posesa drobtine od poznega prigrizka in zlika srajce. Vsak ima tako svoje življenje, spleta svoje mreže odnosov, vsak po svoje se odziva na okolje in raste z njim. A vsak v svojo smer. Potem pa počitnice. Najslabše je v takšnem primeru izbrati ležanje na plaži. Je preveč časa. Potrebno se je pogovarjati, prilagajati ritmu drugega, se pogovarjati in še malo pogovarjati. Kar naenkrat pa bum-spoznanje. Tega človeka, s katerim živim, pravzaprav sploh ne poznam. Od kdaj sva takšna tujca? Od kdaj razmišljava tako drugače? In potem v malih oglasih lahko najdeš čisto poceni počitniško prikolico, z vso opremo, čez kakšen mesec pa čisto novozgrajeno hišo. Adrenalinske počitnice so za takšne primere mnogo boljše. Akcija, akcija, akcija, zvečer pa vse po starem. Oba utrujena, kozarec vina ali piva in spat. Ker bo naslednji dan spet akcija. Od takšnih počitnic se verjetno prideš v službo spočiti…

Pa naj se vrnem na dolžino počitnic. V resnici jih poznam zelo malo, ki gredo na počitnice za tri tedne. Največkrat pa za to ni kriv čas, ki bi ga naj ne imeli, ampak denar. Kdo pa si lahko privošči tri tedne hotela, pa ima ob tem še kakšnega otroka, bog ne daj več njih?! Taki smo raje kar doma… In ni nas malo, ki skočimo kam za par dni, morda teden, potem pa se nam že kolca po domači hiši, vrtu, otroškem bazenčku in peskovniku… In če se nam zgodi, da nekje zares uživamo in bi še ostali, se spomnimo na našo psičko in našo muco in jaz na obilne sadove vrta in že smo v avtu na poti domov.

Ampak tale študent, ki je zamešal datume in termine in proste počitniške hiše, me je pa res razočaral. Kot da dva meseca podjetja in celo državo, vodijo študentje. Ki se jim pravzaprav fučka, kaj bo konec avgusta, saj bodo septembra že pridno gulili študijsko literaturo. Ampak, strokovnjaki pravijo, da so počitnice prepotrebne za dobro delovanje organizma in zelo privoščim ene dolge in sproščujoče tudi omenjenemu fantu.

Objavljeno v reviji Reporter, 3.8.2009