Ko se začne najkrajši mesec v letu, mi vedno diši. Čeprav je, ko tole pišem, še meter snega, že duham pomlad. Diši mi. In čeprav ne smem pojesti veliko krofov, mi dišijo. Diši mi tudi Velika noč. Ah, seveda, pomlad prihaja.
Kadarkoli me kdo sprašuje, kateri letni čas imam najraje, brez pomisleka izstrelim, da je to pomlad. Ker je začetek poletja in temu sledi še nekaj tople jeseni. Toplota… Saj ne da bi me pozimi mož zmrzoval v hiši, nasprotno, ko kdo pride k nam obisk, se kar slači in slači, tako toplo imamo. In to je bila od nekdaj moja želja-imeti hišo, v kateri je toplo tudi pozimi. Povsod. Tudi na hodniku. No, le klet je lahko hladnejša, se mi vsaj krompir v njej obdrži… Že samo misel na to, da grem na mraz, me zmrazi. Ker seveda to, da grem JAZ na mraz, ni najhujše. Najhujše je za mraz obleči vse otroke. Ker to traja, traja in traja. Ker vedno iščemo kakšno kapo, izgubimo kakšno rokavičko ali pozabimo namazati od mraza razpokane ustnice. Ko pa se vrnemo s snežnega izleta, so vsi premraženi, premočeni, utrujeni….no, vsaj slednje je dobro…
Kako bolj prijetno in enostavno je oditi na izlet spomladi ali poleti. Kapica za sonce in gremo! Otroci so lahko zunaj ves dan, brez bojazni, da bo kdo staknil prehlad zaradi mokrih čevljev ali naskrivaj polizane ledene sveče. Komaj jih zvabim v hišo, da jim ponudim pijačo in kakšen prigrizek. Pravzaprav še to opravijo kar na terasi, zunaj. Da ne govorim o zelenjavnem vrtu, ki kar buhti v svoji sočnosti in mi dela skomine, saj se včasih sploh ne morem odločiti, kaj bi skuhala.
No, zdaj pa preskok. Nekoč, čez kakšnih deset, petnajst let, bodo otroci veliki. In bodo sami iskali kape in rokavice in skrbeli zase. In ko bo začelo snežiti, se bova z možem stisnila pod blazino, vsak s svojo knjigo v roki, ali pa v tišini gledala skozi okno, kako padajo snežinke. Potem bova obula tople škornje in šla delat stopinje v svež sneg. Uau, romantika. Ampak do takrat bom zagotovo imela rajši tople mesce.
Zdaj pa k veselejšemu delu. Diši torej po krofih, kmalu po šunki in kmalu po pomladi. Spominjam se pusta, ko sta bila majhna starejša otroka. Takrat sem bila še izjemno »zagnana« in sem ju vsako leto vodila na pustna rajanja, čeprav se je Gašper ponavadi ves čas jokal, ker ga je bilo pustnih šem strah. Pa še zbolela sta vedno, saj so takšna skupinska srečanja naravnost pogubna za zdravje otrok. Pri Martinu pa je to moje navdušenje nad pustovanjem že precej uplahnilo in zgodilo se je, da smo kakšno leto kar malo »prešpricali« pusta. Razen s krofi, seveda! Potem, ko sem si vzela par let pustnega odmora, se ga znova veselim. Tudi sama se spet rada našemim. V kakšno prijazno masko, seveda, da ne prestrašim otrok…
Ko smo živeli v bloku, na pustno soboto in torek, sploh nismo odpirali vrat. Toliko maškar nam je zvonilo in ko sem jim ponudila bonbone, niso bile prav navdušene. Zdaj, ko živimo na vasi, sem pa prav vesela otrok, ki pridejo pozvonit. In tudi oni so veseli, četudi namesto eurov, dobijo kaj sladkega. Mi je bilo pa lani prav nerodno, ko sta se kolovratenju po hišah pridružila tudi naša starejša otroka in sta domov prinesla toliko denarja, da so šli potem vsi otroci na pizzo! Še dobro, da so bili v maskah…

In ko tako razmišljam o teh prihajajočih mesecih, o vseh teh drobnih radostih, ki so nam na voljo, se veselim. Tudi zime. Ker nam ne samo naše življenje, temveč tudi dogajanje v naravi, prinaša toliko vsakodnevnega pričakovanja. Komaj se navadimo na mraz, že se topli. Komaj se rešimo kilogramov, pridobljenih čez novoletne praznike, že si nabiramo nove s šunko in potico. Vedno nekaj novega, nekaj, kar je drugače. In če imamo občutek, da je naše življenje ena sama rutina, se moramo le ozreti v naravo. Tam tudi dan ni enako dolg.