MOJI SONČKI 2

Lep pozdrav. Pa jih je skoraj konec. Počitnic, namreč. In kaj zdaj? Nekateri starši si bodo kmalu lahko oddahnili. Si predstavljam, kako naporno je dva meseca prosjačiti dedke, babice, tete, sosede….če lahko malo popazijo na njihove šolarje, medtem, ko so sami v službi. Verjetno so tudi hudo izpraznili družinski proračun, ko so pošiljali otroke v kolonije, razne enotedenske tečaje in taborjenja. Poznam nekaj staršev, brez dedkov in babic, ki vse leto varčujejo, da potem nekako preživijo dva meseca počitnic. Vrednost dobrih odnosov s starimi starši se torej najbolj izkaže ravno v tem času! Sem pa – mimogrede – zasledila še eno novodobno težavo. Moderne babice in dedki so tako zelo zaposleni s svojimi dejavnostmi, drug z drugim ali sami s seboj, da jih je že res zelo malo tistih »ta pravih«. Ki so vsak hip pripravljeni vskočiti, ki ne sprašujejo »kako dolgo pa bo mali pri naju«, ki ne kličejo staršev, da bi šel malček takooooooo rad nazaj domov pred dogovorjenim rokom, in ki vedno, brezpogojno rečejo-seveda, kar pripeljite otroke! No, še malo in nočne more ne bo več. Kakšno izjemno srečo imamo tisti, ki smo lahko doma…Aja. Nočnih mor pa še vndarle ne bo konec. Še ena je pred vrati. Prvi šolski dan.

Trenutno sta dva od mojih štirih šoloobvezna. Junija sta mi prinesla spisek, kaj vse bom morala nakupiti. Takrat sem ga preletela, potem pa raje še za nekaj časa spravila na varno. Prej moramo še na počitnice, pa nekaj nujnih nakupov pri hiši nas čaka, pa vmes so še trije rojstni dnevi, ki tudi ne bodo čisto poceni…. Skratka-spisek gre na čakanje.
Potem se mi je pa neko noč sanjalo….Pravzaprav »podoživelo«. ….konec avgusta, vroče in soparno…..v avto naložim vse otroke in gremo v knjigarno. Po šestdeset listne črtane, pa mali karo, ozki karo, velik karo, pa za prvošolca črtasti z vmesnimi črtami……in smo šli. Še vedno vroče in soparno…. Hej, ni prostora, da bi parkirala avto…. gremo pa malo dlje, bo najmanjši že zmogel hojo do trgovine, voziček je ostal doma….. Parkiramo – daaaleč- vroče in soparno in odpešačimo do trgovine. Potem pa….ŠOK! VSI SO BILI V TEJ TRGOVINI!!!! Otrokoma naročim, naj si sama najdeta zvezke, ki so jima všeč, jaz pa grem kar stat v vrsto. Pa prijokata nazaj k meni, da ne moreta do zvezkov, ker so se nekatere mame odločile, da se bodo kot levinje borile zanje. Za zvezke. Prav. Nja se borijo, bom že prišla na vrsto. Zdaj pa delovni zvezki. Nekaj smo jih morali kupiti sami….razprodano??!! Kako?! Saj ste vendar izračunali, koliko otrok jih bo potrebovalo in ste jih dovolj natisnili? Ali pa je moja kmečka logika zatajila? Čutim, kako mi pot polzi po čelu, po hrbtu in še kje, mlajši se odloči, da ne bo več sam hodil in hoče k meni v naročje, neka gospa se razburi, ker se mlad fant vriva preko vrste……MAMIIIIIII…. Zbudim se vsa prepotena, čutim, kako me bolijo roke, ker mali noče na tla, v mislih mi še vedno odzvanja podivjana množica ljudi iz trgovine in krčne žile mi še vedno skoraj izstopajo, ko pomislim na dolgo in s tovorom obloženo pot nazaj do avta. Ne, ne, dragi moji. Saška se ne igra več tako tako. Saška zdaj vzame spisek v roke najkasneje v začetku avgusta in se odpelje do trgovine, otroci v klimatizirani tgovini v miru izberejo vse potrebno, jaz medtem malo poklepetam s prijazno prodajalko, ki tako ali tako nima drugega dela in potem gremo še na sladoled in tortico in domov. Kot da je to čisto drug svet, drug film, igralci so isti, le statistov, ki se drenjajo, tokrat ni. Vam povem, čisto olajšanje. Potem pa imajo otroci dovolj časa doma, da zvezke oblepijo, napišejo nanje svoja imena in jih lepo zložijo v predal. Z novimi šolskimi copati, vrečico za telovadno opremo in mapo za liste. Vse kot mora biti.
Tako. Še je čas za romantično inačico, če boste pa predolgo odlašali, boste v kriminalki. Odločitev je v vaših rokah. Kot tudi ta, da to šolsko leto ne boste izvajali tako hudega pritiska na malčke, da se bodo komaj upali domov. Ta velika mi dostikrat pripovedujeta, kako se kakšni sošolci razjokajo ob slabši oceni. Ker jih je strah svojih staršev. Saj ne želite, da se to dogaja vašemu sončku, mar ne?

Objavljeno v prilogi revije Lepa in zdrava Moj sonček, avgust 2007