MOJI SONČKI 3

No, pa smo preživeli poletje, pa prvi šolski dan, prve ocene…..in že smo pred novim izzivom: konec leta. Vse lepo in prav, konec enega obdobja, začetek novega, možnost, da odvržemo staro, slabo in začnemo na novo…. Kadilci množično opuščajo kajenje (kaj pa jim sploh še drugega preostane!), ženske množično začnejo z napovedanim hujšanjem (kaj pa jim sploh še drugega preostane, ko nas z revij gledajo sami obešalniki za obleke-beri-manekenke!), otroci vneto obljujajo, da se bodo vsled bogatejših daril, izjemno poboljšali… No, pa smo pri darilih.
Božiček nosi za Božič, Dedek mraz za Novo leto, prej je pa seveda še Miklavž. V pol meseca tri darila. Ja, sploh ni panike, če je otroček samo eden. Kaj pa če so štirje??!! Ne, ne bom jamrala, saj si si jih sama pridelala, boste rekli. In še res je. Ampak razmišljam o novem začetku.
Ljudje načeloma ne začenjamo radi stvari znova. Pravzaprav je moja izkušnja, da moški ne začenjajo radi stvari na novo. Se mi zdi, da smo ženske bolj pogumne. Ker za začetek znova je pogum pač zelo potrebna začimba. Težava je v tem, da če nekdo želi nekaj začeti znova, to pomeni, da mora zavreči staro. In s tem povedati, da tisto staro ni več dobro. To pa pomeni priznati. Karkoli pač-napako, slabost, razvado…. In to storijo moški bistveno težje, kot to naredimo ženske. No, seveda če se ne ustavim zgolj pri odločitvi za hujšanje-ženske tu takoj priznamo tudi tistih pet kilogramov preveč, ki jih v resnici sploh ni, se zaradi njih sekiramo, ukrenemo pa-razen stalnega razmišljanja o tem, bolj malo….
Otroci so najbolj resničen dokaz tega, kar se v nas dogaja ob odločitvi za nekaj. RES trdno sklenejo, da bodo, npr, bolj pridni v šoli. Zvečer, preden ležejo, v glavi vedno znova premlevajo načrte, kako se bodo lotili »realizacije« sklepa, kako bo odslej vse drugače in neskončno zadovoljni in pomirjeni, potonejo v spanec. Potem pa pride dan. In šola. In naloge. In učenje. In seveda prijatelji, televizija, nove igrice na računalniku, telefonski klici, MSNji…. Sklepi prejšnjega večera bledijo, z vsako uro bolj. Najprej še občutijo grenkobo in občutek, da vendarle ne delajo prav, potem pa…Vse zbledi. Ampak zvečer…. večer ima posebno moč. Takrat, tik pred spanjem, se spomnijo na svoje odločitve in sklepe in in na to, kako popolnoma so se jim izneverili. Tisti, najbolj rahločutni, se lahko le nemočni in s solzami v očeh obrnejo v blazino in izjokajo svojo šibkost, drugi z razočaranostjo skoraj obupajo nad seboj, a si privoščijo še eno možnost. Tretji pa, eh, tudi takšni so, ki jim ni vse skupaj prav nič mar.
Ste se našli? Jaz sem se. In kljub temu, da skoraj zagotovo vem, da ne bom mogla slediti vsem svojim sklepom, si jih vedno znova postavljam. Ker me delajo boljšo in z njimi rastem. Tudi ko gre za vprašanje novoletnih daril. Letos sem sklenila, da ne bom popustila pritiskom od vsepovsod in bodo naši otroci od Miklavža dobili res tisto, kar je po izročilu nosil-pomaranče, suho sadje, kakšen kos pogače. In nič Pokemonov, novih GSMjev, Lego ne vem kajjev in še česa. Potem bomo imeli pa Božič in darila pod smrekico. Starejša otroka me vprašata-kolikšen znesek pa bo letos imel Božiček na razpolago? Že slutita namreč, da pač tisti Play stationi niso domet našega Božička-ne finančno, ne načelno. Pa za novo leto nič posebnih daril. Darilo je, da smo skupaj, da se veselimo, da kaj dobrega spečemo in skupaj pojemo. Darilo je, da imamo kam postaviti okraske, da imamo toplo, da smo zdravi, da se znamo smejat in prisluhnit drug drugemu. Darilo je, da se objamemo, da se potrepljamo po rami, takrat ko je komu hudo in razumemo stisko drugega. Darilo je tudi, da vsi vemo, kakšna je naša vloga, kaj se od vsakega vsaj približno pričakuje in kje so meje, ki se jih moramo držat. In darilo je tudi, da lahko na svet in ljudi gledaš tako. Da se odločiš, da boš kljuboval svetu, njegovemu tempu, njegovim zahtevam in si postavil svoje. Potem pa stal na barikadah in te svoje odločitve branil, kolikor dolgo pač gre.
Želim vam veliko dobrih odločitev. In veliko lepih daril. Saj veste, kakšnih!

Objavljeno v prilogi Moj sonček, oktober 2007