Živjo. Imam štiri otroke. Vse tiste mame, ki jih imajo prav tako nekaj nad povprečjem, sploh ne potrebujejo nadaljnega teksta. Ob besedah »štirje otroci«, se jim zavrti en zelooooo dolg film, ki je verjetno kar precej enake sorte pri vseh. Mešanica med dramo, romantiko in grozljivko. Pa še malo love story-ja je vmes. Ampak tale hip imam svojih pet minut za moj film in nikar si ne predstavljajte, da ne bom ničesar napisala!!!
Skratka – moja družina je velika. Imamo premajhno mizo, okoli katere se bomo verjetno čez kakšnih sedem let, ko se fantoma še malo razvijejo ramena, že krepko tlačili. Imamo pralni stroj, ki je bil še v garancijskem roku že dvakrat na popravilu (serviser me tudi vedno znova opominja, naj vendar vanj ne natlačim toliko perila), sušilec, ki je zlata vredna iznajdba, pa vedno napol prazen hladilnik, čeprav znosim domov toliko hrane, da me sem in tja v trgovini, ko vozim poln voziček, kdo vpraša, če imamo franšizno prodajalno… Včasih sem prav zares hvaležna, da imam dve deklici in samo dva fanta, ker pač računam s tem, da bosta punci čez čas začeli paziti na svojo linijo in bosta pojedli manj…. Ampak, imeti štiri fante…. Ojoj.
No, pa pustimo pranje perila in prehranjevanje, to pride na vrsto v enem od naslednjih filmov, ki vam jih bom še zavrtela. Danes bi vam rada povedala nekaj o naših izkušnjah o življenju v mestu in na vasi.
Vedno, tudi takrat, ko sem bila na vrhuncu svoje televizijske kariere, sem globoko v sebi čutila klic zemlje. Ampak takrat, s čisto predolgimi nohti in vedno urejeno pričesko, si tega skorajda nisem upala priznati. Obkrožena s sobnimi rastlinami sem pač mislila, da je to tudi višek moje agrokulturne kariere.
Potem pa sta starejša otroka toliko zrasla, da sta hotela ven, na igrišče. In to ne samo takrat, ko sem jaz imela čas in voljo, ampak vsak dan, vsak trenutek, vedno znova…. Kaj pa zdaj? Naj ju pustim sama ven, v peskovnike, polne sumljivih predmetov ( steklo, igle, uporabljeni kondomi….), ali naj se vsakič znova vsi skupaj nabašemo v avto in se odpeljemo nekam »na varno«? In smo se vozili. In vozili. In počasi me je vse skupaj minevalo…. Moje tihe in skrite sanje o hiški na podeželju, pa je začel podžigati mož, ki si je upal o tem govoriti naglas. In sanjati naglas. Kaj če bi….prodali stanovanje, kjer imamo vse kot na dlani, šolo, vrtec, trgovine, zdravnilka in lekarno, celo frizer je našem bloku in kozmetičarka, pa čistilnica….Prosim lepo! Za takšno mestno razkošje se je pa že vredno malo potruditi in otroke voziti »na pašo« kam drugam.
Pa smo se vendarle preselili. Na kmete. Kjer ni zraven lekarne, ne zdravnika, ne bankomata. Ampak….. AMPAK!!!! Drage moje mame in dragi očetje! To je nekaj najboljšega, kar lahko ušpičiš otrokom in sebi. V mestu so se otroci vozili na raznorazne dejavnosti, skoraj vsako popoldne smo imeli popolnoma razdrobljeno, vedno je bilo treba nekoga nekam peljati, čeravno smo bili čisto blizu dogajanja. Če ne drugega, kot sem že rekla, malo na svež zrak. Ob selitvi me je skrbelo, kako pa bomo potem, saj bova z možem le še taksista…..pa se je zgodilo nekaj naravnost čudovitega! Odpadle so vožnje na svež, čist zrak, ker ga imamo pred hišo. Odpadle so vožnje na igrišče, ker ga imamo pred hišo. In odpadle so vse tiste dejavnosti, za katere otroci niso pokazali dovolj zanimanja in jih zamenjali s tistimi, ki jih najdeš v šoli, iz šole pa otroke pripelje šolski avtobus, mar ne??!! Mi sledite? Zgodil se nam je namreč popoln čudež, fantastičen preobrat. Popoldnevi so naši, brez prevažanja naokoli! Juhuhu! Končno imamo čas, da skupaj odigramo en »fuzbal«, da skupaj posadimo maline in ostale dobrote, končno gremo na sprehod, končno smo skupaj, smo družina! Kaj pa bo z našimi ubogimi malčki, če ne bodo sledili času in ne imeli vsak po nekaj dejavnosti? Bodo postali popolni zarukanci, ki bodo vedno na repu družbe, brez dodatnega znanja angleščine, borilnih veščin in kajazvemšečesa? Sem prepričana, da ne. Tako kot ta hip sedim pred računalnikom, si z gotovostjo upam trditi, da je odločitev, da so otroci namesto na dejavnostih raje doma, ena najinih najboljših odločitev. Otroci so-namesto dodatnega znanja tujega jezika, dobili družino. Kaj pa jim bo-po vašem mnenju- v življenju bolj prav prišlo?

Objavljeno v prilogi Lepa in zdrava Moj sonček

april 2007