Včasih, ko so bili otroci res majhni, sem se izdelovanja pirhov zelo veselila. Nakupila sem si cel kup bojne opreme-raznih barvic, eno leto sem se celo odločila za »natur program«. To pomeni, da sem že dva meseca prej zbirala čebulne olupke, po travnikih (in takrat sem bila še blokovski človek!!!) sem nabirala razne listke oz. rastlinice, ki so preživele zimo….in se resno lotila dela! Kavna usedlina, rdeča pesa, čebula, ostalih se pa niti ne spominjam dobro, to so bile moje barve. Potem pa nabrani lističi, ki sem jih namestila na jajčka, preko poveznila odrezane nogavice in potem-narava dela! Saj ne rečem, bili so lepi, zdravi in kuhinja niti ni bila v hudem razsulu.
Potem pa so otroci zrasli. Prišel je čas, ko so mi prevzeli »posel«. In hoteli barvati, lepiti sličice….skratka, iz ustvarjalke sem se nenadoma prelevila v čuvajko kuhinjskih elementov, ki so postali tarča raznih kričečih barv. Ojoj. Iz popolnega užitka popolna groza! Jajčka so padala po mizi, pa po tleh, barve so se polivale, umazane roke prijemale posodo, stol, ki ga je bilo potrebno primakniti bližje….SOVRAŽIM BARVANJE JAJC!!!!
Potem pa sem sama s seboj sklenila kompromis. Zdaj kupim različne barve in potrebščine, odvisno od starosti otroka. Ta velika dobita tudi takšne, bolj »packalne«, kjer se dela s prsti, lepi folijo in razne vzorčke… Ta mala dva pa dobita nestrupene (upam, da so res) flomastre oz. barvice in ustvarjata po svoje. Težava, predvsem moja, pa je ta, da sem namenila za barvanje vsakemu od otrok po pet jajčk in ker so otroci štirje, je to že dvajset pirhov. Kar pa se mi zdi, da je čez glavo dovolj. In kje je tu težava? Ja, jaz sem ostala brez možnosti za umetniško ustvarjanje….
Pa še nekaj nam povzroča težave. Namreč, odkar nosimo velikonočne dobrote k blagoslovu v cerkev, velja seveda pravilo, da jih do takrat ne poizkušamo. Kakšna muka! Košara, polna dobrot, domače potice, šunke, pirhov…., pa mora ostati nedotaknjena! Mislim, da bom letos naredila tako, da bomo sami spekli potico in bomo tiste ostanke, ki niso »za obiske«, pojedli z mlekom za zajtrk. To pa ni greh!
Sicer pa je Velika noč znova eden tistih praznikov, ko nam trgovci vsiljujejo svoje ideje o tem, kako naj bi ga praznovali. Na policah se kmalu po novem letu že začenjajo bohotiti raznorazni piščančki, lične košarice, prtički, že pobarvani jajčki…In seveda slastne šunke, ki jim malo prej potiho zvišajo cene, potem pa spet rahlo znižajo in to oglašujejo kot super ugodno in sploh skoraj zastonj. Ljudje pa seveda množično v trgovine. Pa vam zagotavljam, da jih več kot polovica sploh ne ve, zakaj šunka, zakaj hren, zakaj jajčka. Priznam, tudi sama nisem vedela in dokler je bilo tako, je tudi meni ta praznik pomenil le še enega tistih, ko se dobro je in potem dva tedna hujša. Zdaj pa ga-na srečo-dojemam drugače. Četudi se dobro najem. (Hujšala pa letos ne bom, ker sem visoko noseča (he he)). Velika noč namreč pomeni upanje, novo možnost, preporod, veselje. In je znova praznik, ki nagovarja tako posameznike, kot družine, ki se zberejo ob dobrotah. Če smo zamudili ali izpustili novoletne zaobljube, pa bi jih radi »nadgradili«, imamo zdaj možnost za popravni izpit. Juhuhu, koliko priložnosti imamo ljudje, da postajamo boljši. A potrebno se je ustaviti, globoko zajeti sapo in si reči-kako je lažje živeti, če vem, da se stvari lahko premikajo na bolje!

Objavljeno v Moj sonček, marec 2008