Tile otroški rojstni dnevi so nekaj posebnega. Kako sem nevoščljiva tistim mamam, ki so rodile otroke od maja pa do konca septembra! Sploh ne vedo, kakšno olajšanje je to, ko začnejo otroci na svoj rojstni dan vabiti vse svoje prijatelje, vse tiste, ki morda še bodo prijatelji in vse, ki niti slučajno niso prijatelji, pa se jih vendar splača povabiti… Namreč-imeti rojstni dan v času, ko lahko organiziraš piknik.

Nikdar ne bom pozabila, kako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Začelo se je že nekaj tednov prej. Na spisku povabljencev jih je bilo namreč petindvajset. »Kdo je pa tale??!!«, so bila moja vprašanja…. In »A si prepričan, da bi tega tudi povabil??«, pa »A nisi s tem pa ravno zdaj na smrt skregan, ker ti je polomil ta nov avtoček?« Pa smo brisali, črtali, dodajali na novo in se pogajali. Ostalo jih je petnajst. Dobra pogajalka sem, ni kaj!

A petnajst tri do štiriletnih razbojnikov v stanovanju v bloku? Še sanjalo se mi ni, kako bo to šlo. Čisto sem namreč pozabila, da bodo otroke pripeljali starši in nekateri otroci bodo želeli, da njihova mamica še malo ostane ob njem… Torej-petnajst otrok IN še okoli dvajset staršev??!! Neeeeeeeee, to bo pa prehud zalogaj!

Pa sem pekla. Torto, pizze, piškotke, pripravljala sendvičke in razmišljala, ali bo dovolj vsega, bo torta uspela, jo bodo razmazali po moji novi sedežni, bo dovolj pijače… Če ne bo vsega na pretek, bo vsa soseska še mesece razglabljala o tem, kako je »tista s televizije« ena čudna gospodinja, ki ji stvari polzijo iz rok in nima pojma, kako se rojstnim dnevom streže…

Prišli so. Otroci in kar nekaj njihovih staršev. Nekateri zato, ker so v resnici spremljali otroke, nekateri zato, da bi videli, kako se znajdem, nekateri…ne vem. Saj ni pomembno. Ampak čisto VSI povabljeni so prišli. Srce mi je bilo, trudila sem se okrog otrok, okrog staršev, stregla pijačo, ponujala sendviče… Popolna gospodinja! Tako zelo sem se trudila z gosti, da sem skoraj pozabila na mojega slavljenca! Otroci so noreli, razmetavali njegova darila, se drli in se vlekli za lase, moj mali sine pa je sedel v kotu in začudeno opazoval hrušč okrog sebe. Joj, kakšen rojstni dan sem mu priredila!!! Sploh ve, da je on glavna zvezda? Verjetno ne, ker so mi bili do tega trenutka tako zelo pomembni vsi ostali gostje. Potrebno je bilo narediti red! Starše sem prosila, da pridejo po svoje otroke čez dve uri. Ko so odšli, sem malo vojsko postrojila in smo se šli razne igrice; vsakdo je pokazal, kaj zna zapeti, zaplesati, naučili smo se dve novi pesmici, čestitali mojemu sinu, ko je pihnil svečke in se v miru lotili torte.

Ne vem, kdo je bil bolj utrujen, ko so gostje odšli. Moj mali slavljenec, ali jaz. A sama nisem smela počivati… Kupe umazanih kozarcev, vilčk, krožnikov, torta, zalepljena na nov parket, razmetane vse sobe v stanovanju… Kot da se pravo praznovanje šele začenja! Sesalec in krpa sta pela še dolgo v noč, ko je mali junak že zdavnaj spal. In imel je nasmeh na ustnicah, zato sem bila zadovoljna, kljub temu, da se mi je zdelo, da tega ne bom preživela.

Skoraj tako je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. Od takrat raje praznujemo drugje. Saj se najdejo prostorčki. Še raje pa delamo nove otroke tako, da so rojeni v času piknikov. Je najbolj praktično…

Objavljeno v Mama&dojenček, februar 2010