Septembra sem za portal Bibaleze, kjer tedensko objavljam kolumne, napisala tole.

Zdaj pa sestavek kroži po mailih in se mi je zdelo prav, da ga objavim tudi tukaj. In nimam več trinajst kil za shujšat… he he

Hojla. Sem Saša. Po Bondovsko Saša, Saša Einsiedler. Nekateri se me še spomnite, ko sem z velikim nasmeškom na ustnicah delila srečo v raznih TV oddajah. Še zdaj se mi dogaja, da me kdo ustavi na cesti in mi reče«:::joj, gospa Saša, a veste, da imamo še danes tisti avto, ki ste nam ga izžrebali…«. Eni imajo pač srečo.
No, pa naj nadaljujem »s seboj«. Najprej sem rodila dva otroka. Manco in Gašperja. Ne čisto naenkrat, temveč skoraj čisto naenkrat. Le dobro leto je bilo vmes. Potem sem mislila, da bo to vse. Saj veste, povprečje otrok je tam okrog »ena cela osem«, moje je bilo dva in bila sem kar zadovoljna. Potem pa…
Najprej sem bila nekaj časa sama z dvema majhnima otrokoma, potem pa je prišel Tilen. Mlajši, no, precej mlajši, postaven, mišičast, zabaven, prijazen… In se je zgodil še en otrok. Martin. Komaj sem verjela sama sebi, da imam jaz, Saša kar tri otroke! A šlo nam je prav fino in ko je Martin toliko zrasel, da smo čisto z lahkoto skočili na kakšen izlet, se je zgodilo četrtič. Kaj pa zdaj? Ah, kjer so trije, je prostor še za četrtega! In smo dobili Polono. Ter se na srečo izselili iz mesta na vas. In ko sem po enem letu ravno začenjala z delom, končno oblekla stare kavbojke in »ta ozko« krilo, se je napovedala še Urša. Ojoj…Saša, Saša, kam si prišla…pet otrok!?
Če se me torej še spominjate s televizije naj vam povem-tiste Saše ni več. Ni ni, pa pa. Lahko jo kar pozabite. Nič več lepih, skrbno oblikovanih dolgih nohtov. Nič več lepotnega anticelulitnega programa dvakrat tedensko, nič več pedikerke in kozmetičarke, ki populi dlake z nogic. Nič več solarija za lepšo polt, nič več poležavanja, dopoldanskega smučanja na Krvavcu, neštetih parov čevljev, frizerja vsak teden, skrbnega opazovanja nastajanja novih gubic, nič več branja pozno v noč, nič več brezskrbnega pohajkovanja po mestu….
Zdaj imam kratke nohte, da ne opraskam Urške, ko jo božam. Namesto rdečega laka imam tu in tam za nohti zemljo, ko prav na hitro skočim na vrt in naberem solato. Celulit je in se delam, da ga ni, dlačice z nog pa prav na hitro odpravim pod tušem, medtem ko Poloni prepevam pesmico o pikapolonici. Solarij je tako ali tako škodljiv, prav tako predolgo poležavanje. Na smučanju si človek lahko še kaj zlomi, čevlji so bili tako ali tako vsi s previsoko peto in sem jih poklonila samskim prijateljicam. Frizerka me vidi enkrat mesečno, pa še to sem zamenjala in namesto pregrešno dragih frizerjev z zvenečimi imeni našla »eno Majo s kmetov«, ki je najboljša in daaaaleč najcenejša. Kar se tiče gubic pa-spoznala sem, da tudi tiste najbolj drage kreme nič ne pomagajo in da je najboljše veliko se smejati, pa se gub sploh ne opazi. No, še nekaj deluje proti gubam. Ampak tega načina se bom, upam, kmalu znebila. Zrediš se za kakšnih deset kilogramov, pa se zgladijo…
In tukaj sem zdaj. Pet otrok, mlajši mož, hiša v naravi, psička Gola, muca Kaka, vrt in kakšnih trinajst kilogramov po zadnjem porodu. Ko se spominjam Saše pred dobrimi šestnajstimi leti, mi gre kar na smeh. »Posvojila bom črnčka, sama ne bom nikdar rodila«. Pa še ….«moža ne bom imela, ne bom nikomur likala, kuhala in mu prala….« In seveda polna usta vzgojnih nasvetov »otroci morajo spati v svoji postelji, v svoji sobi«, pa »moj otrok že ne bo tako vzgojen, poglej tega, kako se dere v trgovini!«
Ampak zdaj sem srečna. Petkrat izpolnjena in na mojo veliko srečo in hvaležnost, so otroci zdravi, zadovoljni, nagajivi, včasih prepirljivi, sicer pa ljubeči in sočutni drug do drugega. Mož Tilen mi takrat, ko malo ponergam, da bi lahko pri negi otrok še več dal od sebe, pravi, naj bom zadovoljna. Saj da so moški naredili že zelo velik korak s tem, da ne požrejo svojih mladičev, kot nekatere živalske vrste… In tako sem potolažena ter mirno previjem Urško, potem še Polono, med dojenjem pripravim kozarec mleka za Martina in rešujem Mančino matematiko, Gašperju pa odgovarjam na vprašanja, koliko časa človek potuje na Mars, kaj je s tamkajšnjim življenjem in kako bi bilo, če….ah, saj sploh niti ne vem natanko, kaj me pravzaprav sprašuje…
In zdaj sem tukaj. Zvečer, ko otroci popadajo v postelje in bi to najraje storila še sama, se bom usedla pred računalnik in z vami delila svoje izkušnje, strahove, težave, svoje veselje. Včasih bomo skupaj jokali, včasih se smejali. Upam, da bo smeha več. Komaj čakam!