Aristotel je že pred mnogimi leti ugotovil, da dober začetek pomeni več kot polovico storjenega. In res. Prvi vtis, ki je nekakšen začetek, je izjemnega pomena v komunikaciji. Najprej se pomudimo pri samem izrazu. Vtis pomeni, da je nekaj odtisnjeno, da se ne da kar tako izbrisati in da vpliva na prihodnost-vsakič, ko se drugi spomni oz. vidi ta vtis. To pomeni, da ljudje presojajo vsa naša ravnanja skozi ta filter. O čem govorim? Dva poslovneža se preko elektronske pošte dogovorita za srečanje. Že slog pisanja, pravilna raba slovnice in tipkovnice izdajata. A nismo vsi Cankarji in Prešerni in nekaterim pol pismenost ne predstavlja nikakršne ovire. Je pa osebni stik nekaj čisto drugega. Ker tam pa ne delujejo samo naša zunanja čutila, temveč tudi notranje tipalke… No, dva se torej dogovorita za srečanje, eden pa zamudi 10 min. Nič posebnega, bi rekli, a njegova dobra podlaga za uspešno sodelovanje je s tem trenutkom že na zelo trhlih nogah. Ko se ta zamudnik vendarle prikaže, začne z opravičevanjem, češ, na cesti je bila gneča, nek bumbar bi se skoraj zaletel vanj, pred njim pa je bila ena počasna baba v avtu in ni je mogel prehiteti. Tako je samozaposlen z opravičili, da sogovornika v resnici sploh ne opazi. Potem začne govoriti o poslu, kaj vse dobrega zna in zmore in kako je v resnici najboljša možna izbira za partnerstvo. No, njegovemu sogovorniku še na kraj pameti ne pade, da bi razmišljal tako. Počutil se je namreč slabo, ko je čakal na partnerja. Bil je malce užaljen, saj je prišel od dlje, kot njegov sogovornik, pa vendar se je sam potrudil priti točno. Na ta način je pokazal spoštovanje, sogovornik ga ni. Potem pa to opravičevanje… Komaj kdaj ga je zamudnik pogledal v oči in sploh ga ni poslušal. Tudi ko mu je rekel, da je v redu, da se tudi zamuda pač zgodi… Čutil je, kot da ni dovolj pomemben oz. enakovreden sogovorniku.
Pa imamo dva, ki se ne počutita dobro. In kako takšno srečanje lahko vpliva na naslednja? Enostavno. V notranji program obeh poslovnežev, se je zapisala informacija, ki bo prišla na plano vsakič, ko se bosta srečala ali pa pomislila eden na drugega. Če se bo zamudnik še tako trudil, tako zelo dobro delal, se bo drugemu ob srečanju z njim vsakič sprožil program, ki mu bo šepetal, da se ob njem ne počuti dobro. Vsa ravnanja zamudnika bo filtriral skozi ta odtis, ki ga je pustil na njem.
Ali pa-ko grem na srečanje, me neznansko boli glava. Ob spoznavanju to tudi povem. Z jadikovanjem nad glavobolom in držo telesa, ki to potrjuje, vtiskujem drugemu ta občutek nelagodja. Vsakič, ko se bova naslednjič srečala, se bo v njem (in tudi v meni) sprožil program nelagodja ob glavobolu. Smola, ne?
Zato je prvi vtis tako zelo pomemben. In kaj lahko storim, da bo dober, boljši? Marsikaj. Za začetek je pomembno vedeti, da bo moja notranja naravnanost vidna tudi zunaj. Oziroma, jo bo sogovornik začutil. Zato si je dobro v mislih zavrteti film srečanja, da bomo pripravljeni. Če bomo dobro pripravljeni, bomo boljše volje, bolj samozavestni, pa vendar ne naduti.
Gremo po vrsti. Pridem v pisarno, kjer me čaka bodoči delodajalec. Moja drža telesa mora biti odprta, obraz nasmejan, oči uprte v sogovornika. Krepak stisk roke, potem pa počakam, da mi sogovornik namigne, kam se lahko usedem. Bog ne daj, da ima on svoj najljubši stol za mizo, pa se brez vprašanja počim ravno tja!! Še vedno z nasmehom, rok ne skrivam pod mizo, komolcev ne naslanjam nanjo… In pogovor steče. Malo pohvalim pisarno ali poslovne prostore, povem, da mi je res v veselje in izziv, da sem ta hip tukaj, ker sem tudi sicer kupec njihovih izdelkov… To ni t.i. lezenje v r…, ampak “gladenje”, ki se nam bo zagotovo obrestovalo. Seveda pa pri tem ne smemo biti osladni.
Zakaj ves čas govorim o nasmehu? Zato, ker je eno najmočnejših orožij. Ko se dojenček rodi, se mu vsi nasmehnemo. Ko se dojenček prvič nasmehne nam (pa čeprav pravijo, da je to finta matere narave, da tega prvič ne stori zavestno, ampak refleksno, zato, da si okrepi svoj položaj v družini oz. pri ljudeh, ki ga hranijo. ..), se mamice od razneženosti razjokamo, vsem prijateljem, babicam in dedkom pa pošljemo sporočilo, češ, zasmejal se je!!!! Smejoč obraz deluje antistresno, še posebej dojenčkov, to so znanstvena dognanja. No, prijetno pa deluje tudi nekoliko starejši obraz, če je okrašen z nasmeškom. Kdor se mi smehlja mi sporoča, da me sprejema, da je odprt in pripravljen za sodelovanje. In v meni vzbuja dobre občutke. Kaj bi si za dober začetek obetavnega posla sploh lahko še želela?!
To pa o prvem vtisu še ni vse. A več prihodnjič…