Nekoč je živel nek drugi Jože. Imel je svojo mizarsko delavnico in odločil se je, da bo v službi dal odpoved ter začel na svoje. Imel je srečo, da je imel nekaj prihrankov, s katerimi si je dokupil potrebno orodje, ostalo pa mu je še nekaj denarja za življenje-za primer, če ne bi takoj dobil novih strank.

Drugi Jože je torej zbral pogum in začel z delom. K njemu so prihajale stranke, ki so ga poznale že od prej, ko je delal na črno. Ker je jim je takrat kot ljubiteljski mizar računal bolj malo, so se rade vračale. Zdaj pa je bil samostojni podjetnik, brez zagotovljene plače petnajstega v mesecu. In je tem strankam zaračunal za svoje delo več. Kmalu ga niso več tako pogosto iskale…

Jože, ki je bil sicer najbolj srečen v svoji delavnici, ko ga ni motil nihče in je bil lahko zatopljen v svoje misli, je bil primoran med ljudi. Povedati jim, da je mizar, da je dober mizar, zanesljiv in ne predrag. Kmalu se mu je ponudila priložnost, ko so v kraju, kjer je živel, organizirali predstavitev svojih malih podjetnikov. Povabljeni so bili, da pripravijo nekaj minutno predstavitev in kasneje v osebnih pogovorih izmenjajo kontakte, se podrobneje predstavijo…. Skratka-idealna priložnost!

Drugi Jože se je ga dogodka neznansko veselil. Od nekdaj je rad povedal svoje mnenje, seveda le, če ga je kdo prosil zanj. Tudi njegov oče ga je vedno spodbujal, češ, dovolj veš in znaš, da se lahko zaneseš nase in najbolj pomemben nasvet: vedno zaupaj svojim odločitvam. Podkrepljen s temi besedami in občutkom, da ga njegov oče sprejema in je ponosen nanj, ni imel Jože nikakršnih težav z nastopanjem.

Kljub temu, da se je predstavitve veselil, pa se je zavedal, da se mora nanjo dobro pripraviti. To bo njegova priložnost in za nič na svetu je ni hotel izpustiti. Napisal si je besedilo in se odločil, da s seboj vzame lesen stol, da ga pokaže kot svoj izdelek. Nekaj dni pred dogodkom se mu je sanjalo, kako stopa proti osvetljenemu odru, v rokah drži svoj leseni stol in vsa dvorana drgeta od pričakovanja in navdušenja. Sanjalo se mu je, kako je blestel, kako je bil najboljši, kako čudovit občutek ga je spremljal, ko je govoril o sebi in svojem delu. Zjutraj se je Jože zbudil z blaženim nasmeškom na ustnicah in skoraj bi si sam zaploskal…

V dvorani, kjer so bile predstavitve, je bilo že polno ljudi. Jože je čutil, kako mu kri preplavlja obraz in čutil je, da mu srce noro razbija. Vedel je, da se mora umiriti. Nekajkrat je globoko vzdihnil in izdihnil, malo stisnil mišice po vsem telesu in si spodbudno zašepetal, češ, vse bo dobro, pripravljen sem, šel bom in pokazal, v čem sem najboljši!

Njegov nastop je bil popoln uspeh. Brez papirjev v rokah, s katerih bi bral pripravljeno besedilo, z odličnim prvim vtisom, z nasmehom na ustnicah in očesnim stikom z vsemi v dvorani, je blestel. Kot bi se rodil za nastopanje. A Jože je bil le prepričan v to, da je zares dober mizar, da je profesionalec in da bo vsem, ki si bodo izbrali drugega mizarja, žal… Ko so si prisotni z občudovanjem in odobravanjem ogledovali njegov vzorčni stol, je Jože vedel, da je dobro opravil svoje delo. Z vsem svojim telesom, ne samo z besedami, je govoril o svojem delu in iz vsakega njegovega pogleda je bilo razbrati, kako zelo predan je.

Posel mu je zacvetel. Navdušenje je namreč nalezljivo in ljudje imajo radi tiste, ki so dobre volje polni. Radi imajo nasmejane, odprte ljudi, radi se nalezejo njihovih pozitivnih misli. In tako je drugi Jože srečno živel do konca svojih dni, odprl je veliko mizarsko delavnico, imel ženo in tri otroke, bil je zvest mož in dober mizar. Čez nekaj let so ga, kot uglednega člana skupnosti, povabili k kandidaturi za župana in zmagal je!

Pravljica? Morda.

A tudi če v resničnem življenju ni vse tako pravljično, in zagotavljam vam-skoraj nikdar ni-je lahko skoraj tako pravljično. Z nekaj vaje, z nekaj spoznanji o sebi, svojimi vzorci in nekaj pravili o dobri komunikaciji, se premikajo gore. In še tako leseni primeri, ko smo ravno pri mizarjih.

Začetek je težak. Priznati si je najtežje. Potem steče. Želite vedeti kako? Berite naslednji članek!