Javno nastopanje-besedi, ki mnogim poženeta strah v kosti… Saj vsi poznamo tisti občutek, ko sem nam začnejo tresti roke in kolena, ko so usta suha, ko slišimo bitje svojega srca in ko se nam zdi, da nikakor ne zberemo svojih misli. Pa ste se v resnici kdaj vprašali, ZAKAJ je to tako? Zakaj je ravno nastop pred drugimi na lestvici najbolj stresnih dogodkov nekje pri vrhu? Ste res že slišali za koga, ki ga je med nastopanjem požrla huda zverina, ga je povozil avto, mu je naravnost na glavo priletel meteorit iz vesolja? Jaz ne…. Ker javni nastop V RESNICI ni nekaj, kar bi bilo življenjsko ogrožujoče, pa se ga vendar tako zelo bojimo, da ob njem doživljamo podobne odzive v telesu, kot bi šlo za zares hude reči…

Najprej si je seveda potrebno zastaviti vprašanje, ali ni morda ta mit o javnem nastopanju kot stresnem dejanju, nekoliko pretiran. In smo ga ponotranjili, brez da bi ga v resnici kdaj preizkusili neobremenjeni. Misel, vredna razmisleka…

Ljudje smo tudi prepričani, da smo ves čas opazovani in ocenjevani. No, delno je to resnica, sploh, če smo pred kamero ali na odru. A v komunikaciji z le nekaj ljudmi je vsak od nas tako zaposlen s samim seboj, da velikokrat niti ne opazimo napak drugega. Še več. Ko naredimo kakšno napako, nas to naredi bolj človeške in prijetne. Nihče namreč ni popoln in ko vidimo druge, da imajo podobne težave, kot mi sami, je to za nas nekakšno olajšanje.

Kaj je potem tisto, kar dela našo komunikacijo z drugimi uspešno in prepričljivo? Zagotovo je to obvladovanje veščin, ki se jih lahko naučimo. Najbolj pomembna pa je naša pristnost. Ko srečamo novega človeka je namreč več kot polovica vtisa, ki ga naredimo, naša notranja naravnanost. Torej energija, ki jo prinesemo s seboj. Smo dobre volje, nasmejani, gledamo ljudi v oči, jim krepko stisnemo roko, ne skrivamo rok, si zapomnimo njihovo ime, poslušamo… To so ključni elementi, ki jih drugi ne opazijo, ampak ZAČUTIJO. In občutek ob nas bo tisti, ki bo nekakšen filter za vsa naša naslednja srečanja-kako so se ob nas počutili. Ko bomo nekomu s svojim ravnanjem sporočili, da ga sprejemamo, natanko takšnega, kakršen je, se bo ob nas počutil dobro. Mnogi ljudje nezavedno uporabljajo načela dobre komunikacije, mnogi pa jih v silni želji po dokazovanju kršijo in se čudijo, zakaj jim ne uspeva… A kot rečeno-to so veščine, ki se jih lahko naučimo.

Tudi kadar nastopamo pred več ljudmi, ni potrebe da bi ob tem doživljali neskončen stres. Poznamo tehnike sproščanja, predvsem pa poznamo načine, kako se lahko znebimo svojih omejujočih prepričanj o tem, da ne znamo, ne zmoremo, da smo grozni, da nas bodo ljudje spregledali in ugotovili, da nismo dovolj dobri…. Za nastop se lahko tudi pripravimo-to nam bo vlilo večji občutek varnosti. Vizualiziramo svoj nastop, kakršnega si želimo, z vsemi podrobnostmi. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na vsebino… Na odru stojimo pokonci, rok ne skrivamo in se ne obračamo od občinstva. Pazimo na prijazen izraz na obrazu, besede podkrepimo z gestikulacijo. Svoj pogled namenjamo vsem prisotnim, govorimo razločno in dovolj glasno. Tudi pri nastopanju pred več ljudmi velja, da so naše napake simpatične, če jih priznamo in si ne prizadevamo na vse kriplje biti popolni. Iskrenost do našega občinstva je ključ do uspeha, saj jo začutijo in nam zaupajo. Lahko pa nas tolaži tudi misel, da bi vsaj polovica našega občinstva imela na odru še večje težave, kot mi ta hip…