PRVI DEL

Nekoč je živel prvi Jože. Imel je svojo mizarsko delavnico in odločil se je, da bo v službi dal odpoved ter začel na svoje. Imel je srečo, da je imel nekaj prihrankov, s katerimi si je dokupil potrebno orodje, ostalo pa mu je še nekaj denarja za življenje-za primer, če ne bi takoj dobil novih strank.
Prvi Jože je torej zbral pogum in začel z delom. K njemu so prihajale stranke, ki so ga poznale že od prej, ko je delal na črno. Ker je jim je takrat kot ljubiteljski mizar računal bolj malo, so se rade vračale. Zdaj pa je bil samostojni podjetnik, brez zagotovljene plače petnajstega v mesecu. In je tem strankam zaračunal za svoje delo več. Kmalu ga niso več tako pogosto iskale…
Jože, ki je bil sicer najbolj srečen v svoji delavnici, ko ga ni motil nihče in je bil lahko zatopljen v svoje misli, je bil primoran med ljudi. Povedati jim, da je mizar, da je dober mizar, zanesljiv in ne predrag. Kmalu se mu je ponudila priložnost, ko so v kraju, kjer je živel, organizirali predstavitev svojih malih podjetnikov. Povabljeni so bili, da pripravijo nekaj minutno predstavitev in kasneje v osebnih pogovorih izmenjajo kontakte, se podrobneje predstavijo…. Skratka-idealna priložnost!
Prvi Jože se je te priložnosti veselil, a hkrati ga je navdajala z grozo. Od nekdaj se ni rad postavljal pred drugimi, nikdar ni silil v ospredje. Rad je poslušal , sam je bil raje tiho. Morda tudi zato, ker ga je še kot mladega fanta njegov oče pogosto zbadal, češ, da iz njega nič kaj prida ne bo in da ga nobena ne bo marala za moža…
Jože se je pripravil, kot se je znal. Napisal si je besedilo in se odločil, da s seboj vzame lesen stol, da ga pokaže kot svoj izdelek. Že nekaj dni pred dogodkom, je Jože slabo spal. Tlačila ga je mora, ponoči se je zbujal in razmišljal o tem, kako se bo na predstavitvi osmešil, kako bo pozabil besedilo, kako se bo morda ob prihodu na oder spotaknil, kako bodo vsi opazili njegovo rahlo govorno napako, kako se mu tresejo roke, kako je brez sline v ustih, kako se mu v glavi vrti in pred očmi megli, da nikakor ne more začeti z govorom, kako bodo vsi do zadnjega opazili, da je njegov oče imel čisto prav. Jože je zguba, iz njega ne bo nikdar nič.
Na dan dogodka, si je Jože skoraj premislil:” Čemu bom nosil ta moj stol, saj ni nič posebnega. Čemu bi sploh šel, naredil si bom več škode, kot koristi…”. A je vendarle zmagal njegov razum in je šel. Le stol je pustil doma.
V dvorani, kjer so bile predstavitve, je bilo že polno ljudi. Jože je čutil, kako mu kri preplavlja obraz in čutil je, da mu srce noro razbija. Dihal je plitko in vse telo mu je govorilo, naj se takoj umakne iz te nevarne situacije. Usedel se je in čakal, da ga moderator pokliče pred ljudi. V mislih je ponavljal besedilo, saj je načrtoval svojo predstavitev povedati brez papirjev v rokah. V trenutku, ko je zaslišal svoje ime, je začutil v glavi nekakšno praznino. Kot da se vse skupaj ne bi dogajalo njemu. Od daleč je donelo govorjenje, aplavz… Kot rahlo pijan je vstal, srce mu je še bolj razbijalo in ko je hotel odpreti usta, da začne z govorjenjem, je bil skoraj čisto brez sape. Z zlepljenimi in suhimi usti je komaj spregovoril. Seveda je v hipu pozabil vse pripravljeno besedilo. Čutil je neskončno nelagodje in ker ni vedel, kaj naj počne z rokami, jih je prekrižal na prsih-to mu je vsaj malo dajalo občutek varnosti. Ko je videl, da brez napisanega besedila ne bo šlo, ga je hitro izvlekel in bral. Z obema rokama se je oklepal papirja, bral je hitro, ker je želel hitro zaključiti s to grozo in niti enkrat ni dvignil pogleda. Kot da vseh teh zbranih ljudi tam ni.
Po koncu dogodka, je šel hitro domov. Ob vsem tem stresu, ki mu je krivil telo, ni zmogel še druženja in klepetanja ob kozarčku penine.
Zaobljubil se je, da ne bo več hodil pred ljudi. Potem pa je prespal to svojo odločitev in jo obrnil.
Zaobljubil se je, da bo obiskal trening nastopanja. Pri Saši Einsiedler, seveda…

Objavljeno tudi na:

https://usersite.datalab.eu/Wiki/tabid/178/language/sl-SI/Default.aspx#&&/wEXAQUFdG9jaWQFBjIwMDcyNIj4xmtpakOEWq1pwiydLJVk9k6O