V soboto sem imela predavanje o uspešni komunikaciji in javnem nastopanju. Tokrat me ni najelo podjetje, ampak prostovoljke… Polna dvorana žensk, ki imajo za seboj izkušnjo bolezni in so zdaj pripravljene pomagati drugim. Zastonj, z veliko ljubezni, z darovanjem svojega časa in verjetno tudi denarja.

Tako prijetno je bilo v njihovi družbi! Kot da se čas ustavil, kot da izraza “slaba volja” sploh ne poznajo. In ko sem se vračala proti domu, sem razmišljala, kako lep bi bil svet, če bi po njem hodilo več takšnih ljudi.

V takšnih trenutkih spet začnem verjeti v ljudi. Da smo dobri, prijazni, da imamo posluh za sočloveka v stiski… Pred časom sem namreč kar nehala verjeti, da nekje globoko v sebi VENDARLE SMO VSI takšni. Srečevala sem ljudi, ki so bili privoščljivi, samovšečni, ki so za svoje ugodje prodali vse svoje vrednote-če so jih sploh kaj imeli…

Te gospe pa… Tople, odprte, čuteče. Kakšen blagor za tistega, ki se sooči z boleznijo in ne ve, kako ravnati. Ne ve, kaj naj s svojim življenjem zdaj, kako naj ovrednoti svoje občutke, kako se bodo nanj odzvali njegovi domači, pa prijatelji, sodelavci… Velikokrat namreč sledi razočaranje za razočaranjem. Še tako razumevajoč šef čez noč postane hladno preračunljiv. In če izračuna, da se za njegov posel ne izplačaš več, te mirno odslovi. Zapustijo te “prijatelji”, sorodniki ne vedo, kako naj se do obolelega obnašajo in se raje kar umaknejo… Ni torej dovolj, da se človek sooči z dejstvom, da je zbolel, da morda celo ne bo izbojeval bitke in se bo od tega sveta poslovil. Še vse okrog njega se podira in postavlja na čisto nove temelje. Zato pa-hvala Bogu za prostovoljce. Za tiste, ki imajo toliko poguma, da na ves glas povedo, da so preživeli to popotovanje in da so pripravljeni držati vesla v čolnu obolelega.

Hvala, drage punce, da sem bila lahko z vami!

prostovoljke.JPG