Prejšnji teden sem imela priložnost, da po dolgem času nekaj zbranim mladim povem, kako je z vsemi temi lepimi puncami na televiziji in na naslovnicah časopisov.

Pa jim povem, da je to vse skupaj en velik blef. O retuširanju tako ali tako vsi vse vemo. Ko so me nekoč tako lepo “popravili” za eno od naslovnic, je moja takrat petletna Manca rekla :”Joj, mami, glej, tale ti je pa ful podobna!” Pa je od tega že kakšnih devet let, komaj si lahko predstavljam, kako je vsa ta tehnika blefiraja od takrat napredovala in komajda verjamem sploh še kakšni fotografiji v časopisu.

Ko sem še nastopala v eni od zabavnih oddaj, so maskerka, frizerka in seveda tudi stilistka, porabili skoraj dve uri, da sem bila za pred kamere. Pa ne zato, ker bi bila sicer v resnici takšna grdoba, ampak želeli smo, da sem kot iz škatlice. Puder vsepovsod, tudi po nogah in rokah, če sem imela kakšno bolj kratko oblekico. Ko sem prišla s takšnega snemanja domov, mi je mož rekel, da pridem iz službe bolj “usrana” kot rudar iz rudnika.

In zdaj naj mlade punce, naivne, pričakujejo, da bodo njihove ritke stale same od sebe tako pokonci, kot tisti, ki ima posebne spodnjice in “push-up” najlonke? In naj uboga najstnica pričakuje, da bo imela tako gladko kožo, kot tiste punce, ki so jim sicer mozolje prekrili s pol decimetra pudra?! Nekoč mi je nek masker, ko sem imela malo bolj odprto obleko, kožo dekolteja zasenčil s pudrom tako spretno, da je oprsje izgledalo za eno številko večje… Saj nisem vedela čisto dobro, naj se mi zdi dobro, ali naj grem kar bruhat. Iluzije, same iluzije in navidezen svet, navidezna življenja, blef.

Težko je biti najstnik.