Pospravljala sem predale in našla beležnico, v katero sem si pisala življenjske stroške leta 2001. Kako zanimivo! Nisem beležila samo izdatkov za hrano, temveč vse, kar sem kupovala, si privoščila kino, kakšne čevlje… Pred očmi se mi je zavrtel film tistega časa in ob prebiranju sem skorajda podoživljala dogodke takrat! Prav hudega mi ni bilo, lepo smo živeli. Ampak kakšne številke so to bile!!! Seveda še vse v tolarjih in danes se sliši vse tako veliko… Že takrat sem, čeprav sem imela šele dva otroka, za hrano zapravila ogromno. No, res je, da takrat nisem nakupovala v cenejših trgovinah, ne vem, če so takrat sploh že bile. Ampak npr. en obisk zobozdravnika me je stal okrog 6.000 sit. Parkiranje vsakič najmanj 400 sit. GSM okrog 7.000, v trgovini pa sem redno puščala po 7 do 8.000 tolarjev. Sliši se ogromno, a ko preračunam v eure vidim, da je danes vse še enkrat dražje. In čeprav kupujem v cenejših trgovinah, ne zapravim manj kot 50 eurov. Zobozdravniki so bistveno dražji, za telefon pa tudi zagotovo zapravim več kot 30 eurov mesečno…

Bolj kot za preračunavanje in primerjanje, pa je takšne zapiske prijetno najti zaradi spominov. Natančno se spomnim tiste bunde, ki sem jo kupila takrat za Gašperja… Seveda, zdaj jo nosi še Martin… In spomnim se, kako slabo vest sem imela, ko sem si kupila eno kremo za obraz, ki ni bila samo tri tisoč tolarjev…

Sem se odločila, da bom tri mesece znova pisala v ta blokec. Čeprav vem, koliko denarja potrošim za hrano, se bom pa morda čez deset let smejala, ko bom videla, da sem danes kupila plašček, ki ga bom nosila še takrat. In bo to znak, da si končno lahko že privoščim novega…