V nedeljo smo šli na izlet. Proti Krasu. Pogledat smo šli eno vasico, kjer je mož služil vojsko. In našli izpraznjene kolibe, vse izropano, še kable so potegnili ven iz zemlje….

Zanimivo je kako so moški čustveno navezani na svojo vojaščino. Sploh tisti iz JLA. To so zgodbice! Lahko si jih pripovedujejo ure in ure. Potem, ko smo se Slovenci osamosvojili, sem mislila, da bo vojaških zgodb konec. Kaj pa je to služiti vojsko skoraj pred domačim pragom? Pa sem se zmotila. Mož je služil vojsko v Sloveniji, pa ima kljub vsemu v rokavu za par ur zgodb. Seveda le o tem, kako so jih gnali, kako so marširali z ožuljenimi nogami, kako so jim prali možgane, kako….Ne bom nadaljevala, saj jih poznate. Zgodbe, namreč. In ko sem zadnjič prav previdno omenila, da zdaj, ko ni več obveznega služenja vojaškega roka, nimajo moški niti tega preizkusa moškosti več, sem jih dobila nazaj! Pa sem skušala le z vidika ženske razmišljati o tem, kako veliko odgovornosti nosimo, nosečnost, rojstvo, nega otroka, vse mogoče tegobe ob tem, spremembe telesa in čustveni pretresi, pa vzgoja, stalna skrb….. vojaščina pa je bila le nekakšen “odlepilni” trenutek od mamice. In čas za malo več telesne aktivnosti in podrejanja. Joj joj, kaj hujšega!

Ne bom pisala, kaj vse mi je bilo ob tem razmišljanju navrženo. Še sreča, da se znam smejati ob vsem. Sem pa vendarle vesela, da obvezne vojske ni več. Ker priznam-kot mami bi mi bilo hudo za sinom, četudi bi jo moral služiti pred našo hišo…

PS

Prav rada bi tudi kakšen moški komentar…