Malce nenavadno se sliši tale naslov, kaj? Ampak verjamem, da nekje globoko v srcih mnogih staršev odmeva prav ta vzklik! Zakaj?

Imam kar nekaj prijateljev s šoloobveznimi mladički, prvi, drugi, tretji razred. In ti prijatelji imajo seveda redne zaposlitve, kjer imajo na leto npr. tri, štiri tedne dopusta. Zdaj pa seštejte tedne poletnih počitnic in težava je tu! Kam z otroki, ki so še premajhni, da bi devet, celo deset ur preživeli sami doma? Kolonije, dejavnosti, malo babice, strici….Eno samo razmišljanje, kam, kdaj, za koliko… In otroci so od tega silnega seljenja tudi že čisto zmešani.

No, nekateri imamo srečo, da smo velikokrat na porodniških… ali pa imamo takšne poklice, ki dovoljujejo več prostih dni. Npr. jaz. A priznam-tudi jaz se veselim šole in vrtca! Da ne bo pomote-uživali smo vse poletje, se še bolj povezali, preživeli veliko nepozabnih trenutkov, pa vendar. Vsak dan sem razmišljala, kaj naj mojim razvajenim ritkam skuham. Polona bi samo beljakovine, Martin ne bi mesa, Manca tudi ne preveč rada, mož vsemu kar ni svinjina reče da je le priloga za vegetarijance, Gašper je pa še najbolj prijazen in se žrtvuje ter poje vse kar pripravim. A stvari ne poskačejo same v hladilnik-potrebno je vse privleči iz trgovine! To so hektolitri mleka, jajc, moke, kruha, mesa… Še dobro, da je vsaj zelenjava pri roki. In zdaj, ko bosta starejša jedla kosilo v šoli, mlajša v vrtcu (čaka nas tudi uvajanje dveletne Polone), Urša se na moje veliko zadovoljstvo še doji, bom morala kulinarično zadovoljiti le moža. In seveda sebe, kar pa je še najmanjši problem. In tako-priznam-tudi jaz vzklikam “juhuhu, konec počitnic!”. Ampak bolj potiho. In ne izdajte me…