Danes zjutraj sem malce brskala po svojem blogu in še enkrat prebirala komentarje, replike, odzive… Toliko lepega je napisanega! Pa ne mislim svojih misli, temveč misli vseh, ki smo se srečevali tukaj. Hvala! Uresničuje se moja želja, da je nekje kotiček, ki ne združuje le istomislečih-saj so različni pogledi dobrodošli-ampak takšnih ljudi, ki so srčni, ki razmišljajo o življenju in se sprašujejo tudi o drugih stvareh, ne samo o novem avtu, oblekicah…

Sem pa tole leto doživela kar nekaj neprijetnih spoznanj glede ljudi. In internet je s svojo anonimnostjo le še poglobil oz. “dal krila” tistim, ki svoje nezadovoljstvo blažijo z osiranjem drugih. Pretreslo me je spoznanje, koliko je nesrečnih ljudi! Eni so le nesrečni, nekateri pa so zaradi te svoje nesreče postali tudi zlobni.

Skorajda ne mine dan, da se ne vprašam, kaj je z našim svetom. Časopisi, televizija, radio… Toliko negativnosti, umori, avtomobilske nesreče, ko nekdo pobegne in ne pomaga ponesrečencu, družinsko nasilje…

In nenazadnje, popolnoma banalne, vsakodnevne stvari, ko imaš občutek, da moraš biti ves čas na preži, da te ne ogoljufajo. Včeraj sem v Intersparu doživela, da je trgovka, ko je tehtala kupljeno meso, odtipkala napačno kodo, seveda za dražje meso. Ponavadi niti ne gledam številk, tokrat pa sem bila pozorna in glej ga! Opozorila sem jo in brez besede je odtipkala pravo kodo in mi dala meso. Niti opravičila se ni.

Vem, da je mnogo ljudi, ki se morajo nekako znajti, preživeti. A ne na škodo drugih. Živi in pusti živeti.

Zdaj pa moj Gašper, ki je zaradi prehlada ostal doma, že kroži okrog mene z Urško v naročju in mi daje jasne znake, da je ne bi več čuval… Grem.