Prejšnji teden sem se po dolgem času srečala s pevko Mio Žnidarič. Pred kakšnimi dvajsetimi leti sva se spoznali, ko je kot gostja prišla v oddajo Glasbeni ropot, potem sva se videvali na raznih nastopih, čez čas je pa izginila. No, seveda je ni bilo le v Sloveniji, z možem, ameriškim glasbenikom, sta živela v Nemčiji in gostovala po vsej Evropi po raznih klubih, barih….

Priznam, da se nisem kaj dosti ukvarjala s tem, kje je in kaj počne, potem pa jo zadnjič enkrat vidim v neki oddaji in se spomnim, kako lep, nežen, skoraj malo otroški glas ima in da jo je prav veselje poslušati. No, potem pa še izvem, da je izdala nov CD in že sem imela v rokah telefon, da jo pokličem.

Čeprav sem bolj jokaste sorte, se v javnosti poskušam vsaj malo zadržati. Ko pa sva tisto dopoldne sedeli z Mio ob Ljubljanici in mi je pripovedovala stvari, ki sem jih že pozabila, sem se razjokala. Prihaja iz nasilne družine. Oče jo je tepel, veliko in zelo. Pa ne samo tepel, na vse mogoče načine jo je kaznoval in ji prepovedova lživeti normalno otroško in najstniško življenje. Zato je seveda kmalu šla od doma. In se čisto sama, zavestno in hote, postavila na noge, predelala vso grozo iz mladosti in v polnosti zaživela.

Potem pa jo previdno vprašam, kaj ni ena pesem na zgoščenki posvečena očetu? Ja, je rekla, je. Lani je umrl in ker je umiral sam, sem prišla po dolgih letih k njemu in ga negovala. Ter mu odpustila.

Zelo lepa je Mia. In užitek je klepetati z njo. Še večji užitek pa je poslušati jo, ko poje. Pa nisem ravno ljubiteljica jazza. Ampak tale njena ta nova CDjka je pa nekaj zares posebnega! Bravo, Mia!