V teh dneh, ko so poročila polna poplav, solz in žalosti tistih, ki jim je odneslo njihove domove, uničilo imetje… se me loteva potrtost. Sočustvujem z ljudmi, ki so kamen za kamen nosili na kupček in si postavili hišo, kupili stanovanje, zdaj pa so lahko skoraj nemočni opazovali, kako se podirajo njihove sanje. Nekaj, kar je bilo še včeraj samoumevno, je danes vrednota.

Potem pa-kot bi me prešinilo. Kaj oz. kako lahko lahko pomagam tem ljudem? Tako, da se še jaz zavijem v žalost, solze in obup? Da sejem okrog sebe nemir, izgubo? Zagotovo ne. Še več hudega ne bo pomagalo. Ne ljudem v stisti, ne meni, ki jih gledam na televiziji in ne moji okolici, ki čuti in doživlja mojo žalost. Pomagam lahko tako, da sama izberem, kako se bom odzvala. Poklicala bom prijateljico, ki živi na ogroženem območju in jo vprašala, če je dobro, če morda kaj potrebuje, pomoč, prenočišče. Nakazala bom nekaj denarja. In predvsem-na vse te ljudi bom mislila z upanjem, s pozitivno naravnanostjo. Več ko bo takšnih misli, manj bo onih drugih, slabih. In v tem je tudi naša, skupinska moč!!!!!