Ja, je bilo lepo tole poletje. Lahko bi zima sicer še malo počakala, malo lepe jeseni bi nam ustrezalo, ampak izgleda, da ne bo nič nežnega uvajanja. Kar bumf. Kot se dogaja zadnje čase pri mnogih stvareh. Kot da je konec lagodnega brezdelja, dušnega in snovnega. Ljudje, s katerimi se pogovarjam, to potrjujejo. Ni počitka. Ni več časa za odlašanje. Delo. Rast. Kopanje po sebi. In narava-kot da nam naše notranje premike, kaže navzven.

Pred dnevi mi je prijateljica Lila poslala tole svojo pesem. Sem jokala kot dež. Ampak očiščujoče. In privoščim takšen jok še komu.

Relief brazgotin

Na pretesen, umazan in preperel obliž, ki je zakrival moje stare rane,
si hladnokrvno polil jedko kislino in me pustil v mukah.
Peklo je in razžiralo, grizlo v globine tako močno,
da sem iztrgala obliž in se s strahom zazrla v rane.

Groza! Boleče, smrdeče, razbrazdano, mrtvo tkivo, polno gnoja
me je bodlo naravnost v oči. Popolnoma nezaceljeno…
Prestrašeno in nemočno sem opazovala škodo in se zvijala od bolečin….do onemoglosti.
Do onemoglosti, ki te potegne v globine na dno nezaceljenih ran.

A glej! Na dnu je izvir, izvir zdravilne vode, vode, ki odplavlja odmrla tkiva in celi.

Počasi se celi, škode je veliko in boleče garanje ne priznava laži.
Počasi se celi, brazgotin je veliko, sveže in ranljive so še.
Branim in varujem jih, ščitim in negujem jih,
potrpežljivo jim dajem čas, da postanejo močnejše.

Rada jih imam. To so moje brazgotine!
Ko jih gledam, me preplavi milina, saj so kot relief mojega življenja.
Ponosna sem nanje, izžarevajo moč in nemoč, strah in pogum, ljubezen in sovraštvo,
obup in upanje, žalost in veselje, rojstvo in smrt… izžarevajo moje življenje.