…da znaš ti imeti rad. Kolikokrat pomislim na to, kakšno dediščino puščam otrokom in kakšno sta meni pustila moja starša. Sem otrokom dober zgled? Jih vzgajam tako, da bodo imeli trdne temelje za življenje? Se zavzemam za prave vrednote?
Vzgoja otrok je delo, trdo delo. In tudi ni nekaj, kar bi lahko enostavno kopiral z enega na vse otroke. Kaj šele z ene knjige z nasveti, na otroke. Vsak otrok je poseben in vsak na svoj način starše uči. Predvsem tega, kaj moramo sami najprej počistiti pred svojimi vrati.
Pa bom kar zelo konkretna. Na tečajih za boljši javni nastop, ki jih izvajam, se veliko pogovarjamo tudi o tremi. In kolikokrat slišim odrasle ženske, ki mi povedo, da še danes slišijo v glavi besede svojih staršev, češ, »saj ti ne bo uspelo«, ali pa, »glej, da se ne boš osmešila«. En stavek, izrečen morda trikrat, pa se ga spomniš vse življenje! In ne samo to- te, včasih celo mimogrede izrečene besede, lahko predstavljajo pravo oviro na življenjski poti. In gredo iz roda v rod. Kajti nehote tudi sam prenašaš svojo »prtljago« na otroke. In ob teh besedah tečajnikov, sem se zelo, zelo zamislila. Kaj pa jaz rečem otrokom? Kateri so tisti stavki, ki sem jih kot otrok poslušala sama in so me zaznamovali?

BITI PRIDEN

Eden takšnih stavkov je, zagotovo, »bodi pridna«. Kolikokrat ga izrečem mojim trem puncam, tudi fantoma! Kaj pa je sploh narobe s to besedno zvezo? Tudi sama sem potrebovala kar nekaj časa, da sem temu prišla do dna. Ko razmišljam o sebi, kot otroku, se spomnim pridne punčke, odličnjakinje. Mami je bila učiteljica in je učila na šoli, ki sem jo obiskovala tudi sama. Tako je vedela za vsak moj korak, vsako nenapisano domačo nalogo, klepetanje v razredu…. In ker sem vedela, da bi s »porednostjo« mamo spravljala v zadrego, sem bila pač pridna. Doma sem, še preden je prišla iz službe, hitro pomila tla in jih namazala z loščilom, da me je pohvalila. Potem sem še vse pospravila in skoraj nikoli, tudi ko se mi ni ljubilo, nisem odklonila dela, ki sta mi ga starša namenila. Ker sem se trudila biti pridna. In pohvaljena. Nehote se mi je zdelo, da si moram ljubezen staršev na nek način zaslužiti.
Ko sem bila stara nekaj čez trideset, pa sem spoznala, da sem v odnosu do staršev pravzaprav še vedno majhna punčka. Da me je npr., kljub temu, da sem imela že dva otroka, strah povedati, koliko let je od mene mlajši moj novi partner in kaj počne v življenju. Pa čeprav mi starša nikoli nista oporekala mojih odločitev in se v moje življenje nista vmešavala! Pridne punčke pač nimajo deset let mlajših moških.
Spoznala sem, da si ljubezni staršev ni potrebno zaslužiti, da jo pač kar imam, ne glede na to, ali se z mojimi dejanji strinjata ali ne. Takrat v to nisem bila prepričana. Verjetno res samo zaradi stavka, ki je bil izrečen mimogrede, brez pogojevanja.
A vzorci se ponavljajo in skoraj vsak dan se ugriznem v jezik, ko mi besede o pridnosti želijo zleteti iz ust. Seveda, otroke je potrebno pohvaliti in to velikokrat. A na takšen način, da jim jasno in nedvoumno sporočimo, da jih imamo radi ne glede na rezultat njihovega truda. Če vem, da hčeri ne gre matematika in dobi dobro oceno, sem veliko bolj navdušena kot nad enako pri nekem drugem predmetu. Ker vem, koliko truda je vložila v učenje. In ta trud je vreden vseh pohval.
Težje mi gre od rok pri manjših otrocih. Polono, dveletnico pohvalim, ker je tako razumevajoča, da ne govori preveč glasno, ker dojenček spi. Se mi zdi, da se počuti kar bolj odraslo, ker čuti, da jo spoštujem in jemljem resno. A priznam, kadar mi ne uspe prepričati je, ji zabrusim, da »ni pridna!«

ČE BOŠ PRIDEN, TE BOMO IMELI RADI…

Pogojevanje starševske ljubezni z dosežki se mi zdi dandanašnji pravzaprav splošna težava. Včasih imam občutek, da otroci hitijo iz ene dejavnosti na drugo, pa na domače naloge in učenje… ne zaradi sebe, ampak zaradi staršev. Ker so le-ti potem tako neskončno ponosni nanje. Sploh pri športu ali dejavnostih, kjer imajo starši svoje neizživete ambicije. Ironija pri tem pa je, da imajo tako zelo »uspešni otroci« pravzaprav zelo nizko samospoštovanje oz. zaupanje vase. Strah jih je poraza, ker ne vedo, kako se bodo odzvali starši in če jih bodo imeli radi tudi kot poražence. Verjetno so to tisti otroci, ki kar naenkrat, že v puberteti, presenetijo starše s kakšno novodobno boleznijo-motnje prehranjevanja, rezanje z britvicami… Ali pa imajo vsaj strah pred nastopanjem, čeprav je to še najmanjše zlo…
Včasih se mi dozdeva, da smo postali instant družba na vseh področjih. Tudi pri odločitvah imeti ali ne imeti otroke in pri njihovi vzgoji. Ko pa opazujem družine in berem članke, si ne morem kaj, da ne bi prišla še do enega spoznanja. Tudi tisti starši, ki svojim otrokom omogočijo skoraj vse, ki jim dovolijo, da se ves čas svobodno odločajo, da njihovo neprimerno obnašanje opravičujejo na vse mogoče načine-delajo napako. Povedati želim, da je preveč in premalo pozornosti narobe. Da je prav ravno nekje vmes. Da se v družini ve, kdo je otrok in kdo oče oz. mama. In kje so meje, preko katerih se ne gre.

VSAK DAN JE UČENJE

Pravzaprav zelo nerada pišem in govorim o tem, kako naj bi vzgajali otroke. Lahko pa govorim o svojih izkušnjah, ki so se izkazale kot uspešne, čeprav tudi starejša otroka še niti nista v tistih najbolj kritičnih letih, ko napačno zastavljeni vzgojni prijemi najbolj izbruhnejo na dan. Zdi se mi torej, da sem na dobri poti. In vsak dan se naučim kaj novega. Z možem se včasih pozno v noč, ko vsi zaspijo, pogovarjava o otrocih, analizirava njihovo obnašanje in najine reakcije. Ker oba še vedno nosiva v sebi zapise svojih staršev, ki so dobri, ali pa tudi ne. A če si uspeš priznati, ko otrok nehote »beza« v stare rane, da so to pravzaprav TVOJE težave, in ne otrokove, si na poti zmage.
Otroci nam tudi vsak dan s svojim obnašanjem sporočajo, kaj se dogaja v njihovih dušicah. Naloga staršev je, da to prepoznavamo. Uspe pa nam lahko le, če si za otroke vzamemo čas. Ne da jih le prevažamo iz baleta na klavir, pa na tenis in jih silimo v znanje veščin. Veščine brez osnove-čustvene trdnosti in globokega prepričanja, da jih imamo radi natanko takšne, kakršni so, ne zagotavljajo sreče v življenju.

Nekoga moraš imeti rad. Pa ni lepše imeti rad živo bitje, otroka, kot pa par novih čevljev ali športnega avtomobila??!!

Objavljeno v prilogi Ona, 7.10.2008