Se mi včasih zdi, da za vsakim trenutkom, ob katerem me skoraj oblijejo solze vzhičenosti, pride trenutek onih drugih solz… Gor, dol.

Bi naj človek zares bil tako osrediščen, da celo lepih trenutkov ne bi doživljal preveč močno? Ali pa ostajal nekako ravnodušen tudi ob čudovitem, dobrem? Vsak nihaj od središča ima svojo posledico. Takoj, ko si nečesa zelo vesel ali je nekaj zelo pomembno, že ni dobro.

A ko gledam rasti svoje otroke, ko gledam od zahajajočega sonca ožarjene gore, ko gledam sočno hruško z mojega devesa, priznam, sem nekako vzhičena. In hvaležna. Ne znam oz. ne zmorem drugače. Je to napak?