Me je tokrat spodbudila Martina, ki se je oglasila na eno od mojih pisanj. Namreč o tem, kako je včasih kar vesela, da kakšen od otrok zboli in brez slabe vesti ostane doma.

Drage moje, NIKAKOR si ne morem misliti, da bi morala vsak dan v službo do kakšnih petih, doma pa bi imela štiri otroke. Že logistično mi ne gre skupaj…. Kdaj jih potem šele vzameš iz vrtca, od varuške?! Kdaj kaj toplega skuhaš, kdaj pospraviš in kdaj imaš potem še čas zase???!!! Meni, po pravici, kaj takšnega zagotovo ne bi zneslo. Imam tu in tam kakšen dan, ko me ni, potem pa sem, ali pa je vsaj vedno doma mož. In otroci pridejo domov ob treh, še malo pojedo (čeprav pridejo s šolskega kosila!), popoldne pa je naše!

Ko imam kakšen dan bolj zgodaj sestanek ali kakšno drugo obveznost, sem že večer prej kar malo na trnih. Navijem si uro, ki je sicer ne uporabljam, saj me zbuja naša ta mala. Če zaspi ona, zaspim še jaz….a ni fino?Potem računam, koliko časa bom potrebovala za tuširanje, obvezen zajtrk, oblačenje in šminkanje, pa za oblačenje malih dveh in njun razvoz. Zgrozim se-vse skupaj znese skoraj uro in pol. To pomeni uro in pol manj spanja. No, potem se mi tako ali tako zgodi, da vedno pozabim prišteti še jutranjo gnečo na vpadnicah proti Ljubljani in vedno se tik pred odhodom spomnim še na kakšen dokument, ki ga moram vzeti in ga potem ne najdem….. Groza. Če bi bilo tako vsako jutro, sem po štirinajstih dneh živčna razvalina.

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico, ki ima dva otroka in je doma. Ne živijo razkošno, ker mož nima tako neskončno velike plače. Tudi o novem stanovanju še ne razmišljajo, ker je ob eni plači to kar malo utopično, ampak…. Je rekla ta moja prijateljica Polona, da ko pride po sina v šolo, opazuje druge mamice, kako živčno oblačijo svoje malčke, kako so na trnih, ker morajo še po nakupih, da bodo potem doma kuhale, pospravljale in bile lepe za može…. Ona pa lepo počasi, doma je že skuhano, pospravljeno, malo je brala, malo poklepetala po telefonu z mano…..skratka, nobene naglice. In tudi njena otroka sta mirna, nihče se ne dere, ne teka sem in tja….Res je, ne more si kupiti čevljev za 100 eurov, ampak – je to bistvo?

In potem se vprašam. Zakaj več mamic ne ostane doma. Vsaj nekaj let po rojstvu otroka. Večina zaradi denarja. In občutka, da ne bodo “samo” gospodinje. Pa verjetno tudi zato, ker so delodajalci danes temu nenaklonjeni. Kaj pa štiriurni delovnik? Tako nekako imam , kadar nisem na bolniški oz. porodniški, urejeno jaz. Delam ravno toliko, da nekaj zaslužim, da se moram našminkati in urediti (ker sem malo nagnjena k temu, da bi življenje preživela v trenerki), a še vedno sem otrokom na voljo.

Drage moje, vse polno zaposlene mame, ki nimate možnosti ostati doma-vsa čast! Ne vem, kako zmorete. Če pa obstaja vsaj majhna možnost, da bi se zaposlile za štiri ure ali celo ostale doma, razmislite! Kvaliteta življenja se ne meri samo v dobrinah, ampak v času, ki ga posvetite sebi in družini. In to je tisti čas, ki je naložba. Z miljonskimi obrestmi.