Ženske ponavadi izjemno rade govorimo. No, vsaj večina, ki jih poznam. In tudi sama spadam mednje. Včasih, ko si obljubim, da bom bolj tiha, se mi zdi, da me bo razneslo od želje, da kaj rečem, pokomentiram, dam komu kakšen napotek… Pa ne zdržim prav dolgo. Potem pa plaz…in vse nadoknadim. Dvojno. Mož mi pravi, da imam besedno drisko.
No, zgodi pa se, pa ne malokrat, da ima besedno drisko tudi on. Takrat sploh ne morem verjeti, kaj se je zgodilo, ampak čisto tiho sem in poslušam, ona pa razlaga in razlaga in razlaga. Ko želim sodelovati, me prosi, da naj bom še čisto malo tiho, saj mi mora zdaj pa res povedati nekaj izjemno bistvenega. In sem spet tiho. Včasih se zalotim, da si začnem misliti kaj svojega, a se hitro raje spet posvetim njegovim mislim, saj bi bilo skrajno neprimerno, da me ujame nepripravljeno. Natanko to mu jaz namreč včasih očitam, da me ne posluša zares, ampak je pač samo tiho. In ko ga takrat kaj vprašam, mi reče: »A res?«. Jasno mi je, da je nekje v svojih kitarskih akordih in niti slučajno ne pri meni. Zato si pač ne smem dovoliti, da bi me z mislimi drugje ujel on…
Kadar pa se pogovarjava kakšne bolj resne stvari, takrat se poslušava. Zares poslušava. Dobra taktika je, da ponoviš sogovornikovo misel in šele potem nadaljuješ s svojo. To daje občutek, da te nekdo zares posluša, da mu ni vseeno in da si je zapomnil, kar govoriš. In takšni pogovori lahko trajajo tudi vso noč. Ali pa ves dan. Tik preden zaspiva, pa se eden spomni še nečesa in zgodba se ponovi.
Pravijo, da ženske rade govorimo. Res je. A tudi moški radi govorijo. Če le imajo kaj in s kom. Največkrat pa so ujeti v svoje misli, tuhtajo in analizirajo, ženske pa mislimo, da so slabe volje ali da je kaj narobe. Nič ni narobe, me pač razmišljamo naglas, oni pa bolj potiho in potem se zdi, da samo me delamo dež…