Včasih sem bila take sorte, da sem bila kar malo jezna, če me je med poročili ob sedmih zvečer, kakšna prijateljica poklicala po telefonu. Halo??!! A ne gledaš poročil??!!

No, ti časi so mimo in mirno “prešpricam” poročila-ob sedmih se ubadam z lačnimi in skoraj že zaspanimi otročki, ob enajstih že komaj kaj dojemam… A ko par dni ne sledim novicam, se počutim kar malo odrinjeno. Kot da zamujam nekaj izjemno pomembnega. Kot da sem s čisto drugega planeta in kot da sploh ne živim tukaj in zdaj. Pa hitro malo skočim na internet in preberem kaj je novega. A vedno ugotovim, da ni nič tako presunljivega, nič tako življenjsko pomembnega, da bi morala vedeti. Le kakšna neumnost več v politiki, kakšen nov dosežek v športu, kakšna nova afera v svetu zabave in konec. Čisto brez skrbi bi preživela.

Potem pa sem pomislila, kako noro mora biti- kadar jim crkne internet ali zmanjka elektrike- tistim, ki kar naprej pišejo na forumih, kukajo na face in net loge, berejo in komentirajo čisto vse, kar kdo napiše… Verjetno moraš biti, če imaš namreč dovolj časa, zelo discipliniran, da te zadeva ne odnese. Nekoč sem brala, da so neki mami, mislim da v Angliji, zasegli otroke, ker jih je zaradi računalnika popolnoma zapustila. Igrala je igrice, niti ni surfala po netu…

Dokler ne bom prižigala računalnika čez vikend in preverjala maila na vsake pol ure, sem kar ok. Ne vem sicer, kako bo, ko bom na starost imela ves čas tega sveta, morda bom popolnoma zasvojena z novicami in internetom, a upam, da mi bodo otroci kar naprej vozili vnuke v varstvo, da ne bom imela časa…