Smo bili družinsko na poroki. Pa se nista vzela dva mlada, ki sta komaj dobro skupaj. Vzela sta se dva stara kozla (naj mi oprostita), s skoraj odraslim sinom, hišo,… In zakaj je bilo to potrebno, boste nekateri vprašali? Zato, ker sta tudi ta mladoporočenca dokazala, da je vendarle drugače, če si poročen. Zaveza je drugačna, občutek pripadnosti, povezanost…. Da ne govorim o tem, da ženi, če se otrok piše po očetu in ona prevzame možev priimek, končno ni ob prehodu meje potrebno kazati rojstnega lista otrok. In tisti, ki družini pišejo razglednico, končno lahko prenehajo razmišljati o tem, katerega od priimkov bi napisali, da ne bo užaljen eden ali drugi.

Prijateljica Mojca, ki me je na ohcet povabila, od zdaj seveda noče biti več stara Mojca, ki smo jo klicali z vzdevkom njenega priimka. Zdaj moramo skovati novega, na njen nov priimek. Pravi, da lahko končno svojemu partnerju reče MOŽ in se počuti ŽENO. Da je zdaj drugače. Boljše.

Zakaj le sta čakala na ta trenutek več kot petnajst let?!